»Vztrajaj in stopi naprej!«
Tokratno srečanje AmCham Young Professionals se je zgodilo v okviru IBM dogodka »Ključ do rešitev«, ki je gostil posebnega gosta Devona Harrisa, svetovno znanega olimpijskega olimpijca in kapetana prve jamajške bob ekipe, stratega ter ustanovitelj fundacije Keep on pushing!, ki je svetu pokazal, da je vse uresničljivo in da je naša meja le nebo. Z njegovim prijateljem – prav tako olimpijcem Andrejem Miklavcem – želita preko izkušenj športnikov -olimpijcev, premikati meje, pokazati, da ni omejitev – le omejitve, ki so v naši glavi in jih moramo preseči. Želita spreminjati svet na bolje.
»Dosegli smo nekaj fantastičnega!«
Devon je najprej razbil nekaj stereotipov o Jamajčanih: » Nimamo vsi ljudje iz Jamajke »dreadov« in ne kadimo vsi trave. Resno – bil sem vojak in naša osnovna naloga je bila, da preletimo ozemlje, najdemo polja marihuane in jo – zažgemo.«
Nato je mladim potencialnim liderjem povedal, kje in kako je zrasla ideja, da je nastala jamajška bob ekipa, se udeležila olimpijskih iger in celo osvojila olimpijsko medaljo: »V času moje službe v vojski, mi je admiral predlagal, da zberem bob ekipo in jo peljem na olimpijske igre. Takrat sem o tem športu vedel le, da je to zimski šport, da je hiter in nevaren. Poleg tega so mi vsi govorili, da to ni izvedljivo. Vendar smo bili kar naenkrat – tam. In rekel sem ekipi: »Če smo že tu, osvojimo medaljo!« Tako se je začelo. V treh tednih smo se morali naučiti vse o tem športu, se dodobra spoznati z ledom – prej smo ga videli skupaj največ v kozarcu limonade – in se naučili porivati bob. Živel sem v zelo revni soseski. Surovo življenje. Želel sem več. Nisem veliki borec, vendar se moraš postaviti zase. Če si rečeš : Res hočem to! Zakaj ne bi zmogel? Dosegli smo nekaj fantastičnega! «
»Napaka niste VI! Je le proces do vašega uspeha.«
Kmalu je podal močna sporočila, ki jih je pridobil v svojih življenjskih izkušnjah: »Uresničitev »nemogočega« je možna le, ko združimo svojo domišljijo, svoje sanje, vse izkušnje, veščine in znanje. Ni vse v finančnih virih ali pomanjkanju teh virov – kopati moraš v sebi ne glede na okoliščine, da kljub trenutnim neugodnim razmeram – na koncu uspeš. Mnogi padejo, mnogokrat se tudi sesuješ, narediš napako. Napaka pa je le del življenja. Napaka niste VI! Je le proces do vašega uspeha. Ni sicer zabavna, vendar je nujna pot rasti. Ko se sesuješ, se sestaviš, ugotoviš kje si naredil napako in greš še enkrat od začetka. Ne bojte se narediti napake. Ne predajte se. Naj vam ne bo nerodno. Napake so del osebne rasti – in tega ne moreš kupiti. Tega ne moreš plačati. Vaši izzivi in vaše življenje vas spodbujajo, da se osredotočite na to, kaj ste se naučili na tej poti, da občutite kako se vas je življenje dotaknilo in da spoznate kako se s pridobljenimi izkušnjami in naučenimi lekcijami lahko premaknete na naslednjo stopnjo.«
»Če je prehudo, zapustiš ekipo«
Po vprašanju mladih potencialov, kaj storiti, če te tvoja ekipa ne podpira, če ni naravnana pozitivno, je Devon izpostavil: »Če je prehudo, zapustiš ekipo. Včasih pač moraš storiti tudi to. Če pa vztrajaš, je težko – vendar moraš narediti vse, da s svojim vzgledom počasi motiviraš in prepričaš enega za drugim. Vztrajaš. Ko sem bil star 13 let, so mi govorili, da ni poti ven. Vendar sem »zapustil« tako okolje, svoje ljudi, svoj »«team«. In se tudi vrnil. Z uspešno izkušnjo. Vendar nikoli ne moremo uspeti sami. Zato se moraš potruditi za svojo ekipo. «
Kako se počutiš takoj po napaki?
Devon je bil razgaljeno iskren: »Ko smo se na prvih olimpijskih igrah – po skoraj nečloveških pripravah in učenju – raztreščili, nam je bilo sprva res zelo nerodno. Priznam. Mislili smo, da smo razočarali svojo državo. Da smo jih pustili na cedilu. Da bodo do nas ostro kritični, ko se vrnemo domov – tudi na Jamajki namreč ne tolerirajo napak. Pa je bilo ravno obratno – toplo so nas pozdravili. Spoštovali so našo namero, cilj. In čestitali so nam, da smo ostali živi… Morate sprejeti, da boste kdaj padli. Ni zabavno. Ni prijetno. Morda jokate. Vendar vstanete in greste naprej. Keep on pushing. »
Zakaj ste napisali otroško knjigo?
»Veliko časa posvečam otrokom v šolah – predvsem v revnih državah. Veliko sem razmišljal kako bi jim pomagal povrniti samozavest, samozaupanje. Zato sem napisal knjigo – česar nisem naredil še nikoli. Nisem znal. Toda »Yes I can« (op.p. Da – zmorem) – kar je tudi naslov knjige.
Zakaj ste se vrnili na naslednje OI?
»Nisem želel zapraviti življenja z vprašanjem WHAT IF… ? To je najslabše.
Bolečina spremembe je le začasna, bolečina obžalovanja je večna.
Imam tri pomembna navodila za vas in vaš uspeh:
1. Vztrajnost
2. Vztrajnost
3. Vztrajnost
Vztrajnost v osnovni šoli, v srednji šoli, na akademiji. Vztrajnost v življenju. Povejte mi česa ne morem narediti, pa BOM NAREDIL. Vedno je pot!«
Je napaka motivator za naprej?
»Ne ego, ne status – le rezultat je tisti, ki me zanima. Sicer ne bi nikoli uspel. Za zadnje OI nisem imel sponzorskih sredstev – ponoči sem moral raznašati pizze, čez dan sem moral trenirati z vnetim miniskusom. Ko sem tekel in bil resnično izčrpan, sem se osredotočil na eno nogo pred drugo – boli, ampak prideš na cilj. Tako je tudi v življenju. »
Zakaj si zapustil vojsko – to so bile vendar tvoje prve sanje?
»Pojdi do tja do kjer vidiš. In ko prispeš do tja, poglej naprej! Preprosto sem videl – oooo življenje je več kot to. Danes stojim tu. Kaj vidim? Priložnosti. Radoveden sem. Verjamem, da so človeške zmogljivosti in potenciali neomejeni. Verjamem, da so moje zmogljivosti in potenciali neomejeni. Želim si biti del tega procesa, da svet spreminjam na bolje. Pravkar živim svoje sanje. «
Kdo je najbolj vplival nate v življenju?
»Moja stara mama. Ker je bila čudovita pripovedovalka zgodb. Zakurila je mojo domišljijo petletnika. In sem sanjal. Upajte si sanjati. Stopite iz cone udobja v cono poguma. Keep on pushing!«