sl Slovenščina
V času, ko bi morali biti znanstveniki prepoznani tudi kot vodje, se je z doc. dr. Krištofom Kranjcem s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, ljubiteljem potopisov in zbiralcem knjig, pogovarjala dr. Vita Godec MBA, operativna direktorica Lenis farmacevtike.

Krištof, kaj vam predstavlja branje?

Po eni strani zapolnitev prostega časa. Saj če ne bi imel nič za brati, mi ne bi bilo dolgčas, ampak če imam kaj za brati, je verjetnost, da bi mi bilo dolgčas, še manjša. Po drugi strani se tako veliko naučim, čeprav vem, da veliko tudi pozabim. Se mi je že zgodilo, da sem neko knjigo prebral in šele nato na koncu knjige [kamor si z majhno kljukico s svinčnikom označi, ali je knjigo prebral ali ne, op. a.] videl, da ima kljukico. Načeloma ne berem umetniške literature oziroma leposlovja, tudi bolj malo kemijsko oz. znanstveno literature z mojega strokovnega področja izven delovnega časa. Zelo rad berem vodiče – tudi za kraje, kjer nisem bil in kamor morda nikoli niti ne bom šel. Trenutno recimo berem Popotnik po Rožu. Berem tudi knjige, ki so se z leti nabrale v naši družinski hiši (na podstrešju imamo 2.000 romanov, ki jih je zbiral že moj ded), zbiratelja sta tudi oba starša (bolj zgodovinske knjige in sodobno leposlovje). Po moji oceni imamo doma okoli 10.000 knjig, od tega jih je okoli 2.000 pri meni – knjige zbiram večinoma na potovanjih – gre za potopise, knjige o lokalni umetnosti in arhitekturi. Brez slik in fotografij me knjiga težko pritegne, saj mi knjiga predstavlja neke vrste virtualno potovanje. Te knjige, ki jih imam v svojih prostorih, do teh imam odnos in neko čustveno navezanost, vsaka mi je všeč.

Ali si delate zapiske prebranih vsebin in kako?

Ne, stvari, ki me zanimajo, si zapomnim, vsaj za tisti čas, ko informacijo potrebujem. Ne maram podčrtovanja, čečkanja po knjigah, največ kar naredim je, da v knjigi z navadnim listkom označim, kje sem ostal. V zadnjih desetih letih imam navado, da ob nakupu napišem z navadnim svinčnikom noter kdaj in kje sem jo kupil, ceno in na koncu odkljukam, ko jo preberem. Med prvo letošnjo karanteno marca sem celo osnoval Excel tabelo, v kateri dodatno vodim še število strani, avtorja in založnika, jezik knjige, kdaj je izšla ter geografsko označbo, če gre za potopis.

Vidim, da vodite seznam knjig, ki ste jih prebrali, a vodite tudi seznam tistih, ki bi jih še radi in katera je naslednja knjiga na njem?

Ne, ne, imam doma knjige, za katere vem, da jih še nisem prebral, pa bi jih rad. Težko, da obstaja knjiga, ki bi jo hotel, pa je ne bi imel. Knjigo rad kupim tako, da jo vidim.

Koliko je pri knjigi res pomembna dobra platnica?

Platnica me pritegne, vseeno pa je pomembna tudi vsebina, zato knjigo rad pred nakupom prelistam. Imam izkušnjo s tujimi knjigami, da je platnica z lepo fotografijo in v angleščini, noter pa same kitajske pismenke, brez ene sheme ali slike. Zato ne maram kupovati po internetu ali takih zalepljenih/zapakiranih knjig.

Glede na slišano sklepam, da imate raje fizične knjige kot e-knjige, zakaj?

Sploh ni vprašanje. Knjigo moraš povohati, diši po črnilu in lepilu. Vsaka knjiga ima drugačen vonj, tip papirja, ki ga otipaš pod prsti. Tudi če si kopijo natisneš in zvežeš (npr. študijska literatura) pač ni isto. Imam sicer tudi e-bralnik, ki sem ga uporabljal samo na daljšem potovanju po Avstraliji – še to bolj za zemljevide in načrte. Strokovno vse berem na računalniku, kjer popravljam diplome, magisterije in doktorate študentov, ker lahko sproti komentiram in popravljam ter tako prihranim čas in papir. Ampak tisto je branje na delu, to doma pa je branje za užitek.

Kako je pandemija vplivala na vaš odnos do knjig?

Gotovo sem bral več, ker če ne drugega sem imel več časa na račun prevoza na/z dela, tudi potovanj je bilo letos žal manj. Največ berem doma. Na dober dan za branje porabim pet do šest ur, na normalen dan pa nekje tri ure. Obstajajo seveda tudi subnormalni dnevi, ko ne preberem ničesar.

Kaj svetujete tistim, ki pravijo, da nimajo časa brati?

Ljudje smo različni, če imaš z drugimi aktivnostmi dovolj dela, razvedrila in veselja, ni problem. Sam si niti najmanj ne želim npr. igrati kakšnih skupinskih športov ali gledati nogometa, ker me to ne zanima. Tisti, ki neradi berejo, morda branje povezujejo z bralnimi obveznostmi v šoli in so takrat dobili nek odpor. Tistim, ki bi radi začeli brati več, pa ne vejo, kje začeti, takemu svetujem, da naj berejo o tistem, kar jih zanima. Da ostanem pri tej prispodobi – če je to nogomet, naj začnejo z nogometom. Ali pa z revijami (npr. National Geographic, Gea). Knjiga je tudi odlično orodje za vzdrževanje tujega jezika (sam sem s tem razlogom naročen na revije v nemščini).

Katerega knjižnega molja predlagate za naslednji intervju?

Predlagam Mateja Goloba iz CorpoHuba, AmCham pa naj mu podari knjigo z naslovom The Secret Life of Fish: The Astonishing Truth about our Aquatic Cousins.