Vlada RS je potrdila spremembe Zakona o osnovni šoli, ki naj bi leta 2028 v 7. razredu osnovne šole uvedel nov obvezni predmet »Informatika in digitalne tehnologije«.  

V AmCham Komisiji »Pripravljeni na prihodnost« pozdravljamo ta korak k večji digitalni pismenosti, a ob tem izražamo zaskrbljenost nad zamujeno priložnostjo za uvedbo temeljnih znanj računalništva in informatike (RIN) v osnovnošolski kurikulum. S tem mladim ne ponudimo osnovnih znanj, družbi in gospodarstvu pa zmanjšujemo konkurenčnost.  

Tik pred 17. majem, svetovnim dnevom telekomunikacij in informacijske družbe, ko v ospredje stopajo razmisleki o  pomenu digitalnega napredka in pomenu dostopa do znanja za vse, v Sloveniji vzgoja in izobraževanje na tem področju žal ne sledita potrebam. Skupina Rinos je  že leta 2018 pripravila vse za uvedbo predmeta računalništva in informatike, ki bi lahko ustrezno naslovil nujnost digitalnih znanj. V zakonu predlagani predmet, ki naj bi se začel izvajati šele leta 2028 in to šele v 7. razredu osnovne šole, po našem mnenju ne ustreza dejanskim potrebam otrok, družbe in gospodarstva v digitalni dobi. Predmet kot je predlagan v zakonu na področju digitalne pismenosti, po našem mnenju, ne omogoča otrokom, da bi pridobili temeljna znanja, potrebna za razumevanje, soustvarjanje in odgovorno rabo digitalnih tehnologij. Prav tako nas skrbi, da je že prvi korak, ki kot rečeno ni dovolj, je pa začetek, usmerjen šele v leto 2028.    

Kljub dolgoletnim prizadevanjem stroke, dokazom iz mednarodnih raziskav ter jasnim dobrim praksam iz mednarodnih izobraževalnih sistemov, predmet, ki bi učence opremil z digitalnimi temelji za prihodnost, še vedno ni umeščen tako, kot bi bil moral biti, če bi sledili stroki – torej vertikalno, celostno in z jasno strokovno utemeljenostjo. 

Med izvajanjem v 7. razredu in morebitnim nadaljevanjem v višjih razredih je namreč dve leti prekinitve, kar pomeni, da se znanje izgubi. Tak pristop ni skladen z nastajajočimi priporočili Evropske komisije za poučevanje računalništva in informatike. “Namreč priporočila EU, ki bodo objavljena konec leta, govorijo o veliko bolj obsežni vsebini računalništva in informatike, kot se jo lahko spravi v predmet in predvsem učenci naj bi se z njo spoznavali od vrtca naprej […]u,” je dodal prof. dr. Andrej Brodnik, redni profesor na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. “Raziskave jasno kažejo, da je za razvoj računalniškega mišljenja optimalno obdobje med 6. in 10. letom starosti, ko so otroci najbolj dojemljivi za tovrstne koncepte,” je med drugim opozorila doc. dr. Irena Nančovska Šerbec, izredna profesorica na Pedagoški Fakulteti Univerze v Ljubljani, ki preučuje modele poučevanja. 

Ključni razlogi za zaskrbljenost:   

• Po raziskavi ICILS (2023) le 11 % slovenskih osnovnošolcev vsakodnevno uporablja IKT pri šolskem delu – najmanj med vsemi sodelujočimi državami.   

• Le 0,6 % učnega časa v osnovni in srednji šoli je danes namenjenega računalništvu in informatiki.   

• Evropska komisija je v okviru vizije digitalnega desetletja določila cilj, da bo do leta 2030 vsaj 80 % prebivalcev imelo osnovne digitalne veščine ter ustvarila 20 milijonov IKT strokovnjakov.   

• Slovensko gospodarstvo že danes letno potrebuje vsaj 5.000 IKT strokovnjakov – poleg široke potrebe po digitalno pismenih kadrih tudi v drugih sektorjih.   

• Podatki raziskave iz leta 2022 kažejo, da mladi v Sloveniji močno zaostajajo za svojimi vrstniki v drugih državah članicah EU. Če smo konkretni – mladi v Sloveniji po razvitosti digitalnih kompetenc za kar 7,8 % zaostajajo za vrstniki iz drugih držav EU, ki so že uvedle obvezen predmet z vsebinami RIN v osnovne in srednje šole.   

Mednarodna praksa žal kaže, da gremo v Sloveniji v napačno smer. Primeri držav, ki so na tem področju naredile ustreznejše korake (kar potrjujejo tudi primerjalne raziskave, kot so ICILS, TIMSS, PIRLS): 

• Estonija, Finska, Švedska, Danska in Norveška so začele vključevati elemente računalniškega mišljenja v svoje nacionalne kurikulume že od prvega razreda naprej, v obsegu, prilagojenem razvojnim značilnostim otrok.  

• Češka, Poljska, Slovaška in Avstrija so po začetnih težavah, ko je bil poudarek predvsem na uporabi digitalnih tehnologij, postopoma spremenile pristop. V zadnjih letih so začele uvajati računalništvo in računalniško mišljenje kot sestavni del kurikuluma – sprva pogosto v povezavi z matematiko in drugimi predmeti, nato pa tudi kot samostojen predmet v višjih razredih osnovne šole. 

• Velika Britanija, natančneje Anglija, je že leta 2014 uvedla celovit pristop k poučevanju računalništva z novim nacionalnim učnim načrtom, ki zajema celotno izobraževalno vertikalo – od osnovne do srednje šole – s poudarkom na računalniškem mišljenju, programiranju in razumevanju digitalnih sistemov. 

Pri tem se države ne osredotočajo le na uporabo digitalnih orodij, temveč na razvoj računalniškega mišljenja in ustvarjalnega reševanja problemov. Predlagana zasnova predmeta v Sloveniji pa nakazuje le na uporabo digitalnih orodij, ne pa na razumevanje njihovega delovanja, programiranja, analize podatkov in kritične presoje – vsega, kar je zares ključno za aktivno vključenost v digitalni družbi.  

Zato ponovno pozivamo in prosimo v premisleku :  

1. Predmet, ki bi poučeval temeljna znanja računalništva in informatike, naj bo zasnovan kot obvezni predmet. .
2. Z uvedbo naj se začne že v 1. razredu osnovne šole, z nadaljevanjem po vertikali skozi celotno osnovnošolsko izobraževanje, pri čemer naj bodo ključne vsebine hkrati smiselno vključene tudi v druge predmete.  
3. Razviti je treba ustrezna učna gradiva, prilagojena slovenskemu kontekstu, starosti otrok in sodobnim didaktičnim pristopom.
4. V pripravo učnega načrta naj se vključijo obstoječi strokovni okvirji (npr. RINOS, K12CS) in področja, kot so:   

• računalniški sistemi,   

• podatki in analiza,   

• algoritmi in programiranje,   

• omrežja in Internet,   

• učinki digitalnih tehnologij na družbo.   

1. Ministrstvo naj hkrati pripravi načrt za usposabljanje učiteljev in zagotavljanje ustreznega kadra. 

Na voljo so že pilotni projekti, strokovne podlage, kurikularni okviri in tudi učitelji, ki so pripravljeni izvajati tak predmet. Zato menimo, da ne gre za vprašanje izvedljivosti, temveč odločenosti in volje.   

Le z dovolj zgodnjo in vsebinsko premišljeno uvedbo predmeta bomo mladim omogočili, da:   

• postanejo ustvarjalci digitalne prihodnosti, ne zgolj njeni uporabniki,   

• razvijejo temeljno razumevanje delovanja sodobne tehnologije,   

• in imajo enake možnosti za uspeh – ne glede na socialno ozadje.   

Digitalna preobrazba ni prihodnost. Je že naša sedanjost. Zato naj bo znanje eden izmed njenih temeljev – in šola prostor, kjer ga otroci pravočasno pridobijo.