ROK KOŽELJ, Gea College

Rok Koželj je direktor marketinga in poslovnega razvoja v Gea Collegu. Njegovo poslanstvo in namen v življenju je povezovanje, zbliževanje in kreiranje. Je zagovornik podjetništva kot miselnosti, kot modusa operandi, in podjetnika ne vidi kot poklic.

V odgovoru na vprašanje, kako bi podjetniško miselnost presnel v družbo, pove: “Najraje s čarobno palčko, hitro in enostavno, če bi se seveda dalo. Sicer pa z veliko mero vztrajnosti in doslednosti v izobraževanju, vseživljenjskemu učenju in spodbujanju ključnih znanj, veščin in vrednot. Podjetniška miselnost je način razmišljanja in način delovanja posameznika. Težko se čez noč znebimo vedenjskih vzorcev in popolnoma obrnemo ploščo. Podjetniško miselnost razvijemo skozi osvajanje in povezovanje več veščin ter kompetenc, kot so npr. proaktivnost, kreativnosti, inovativnost, vizionarstvo, samozavest, optimizem, strast, čustvena inteligenca, itd. Sliši se logično in preprosto, morda tudi je. Pa vendar razmislimo, kdaj in kdo nas je v življenju sistematično učil prav tega, veščin in kompetenc? Država, družba in posameznik si morajo postaviti cilj kaj želi(mo) postati in izobraževanje mora biti sredstvo, da ta cilj dosežemo.”

Ob spremembi kot edini konstanti in vplivu digitalizacije na procese dela in življenja je Rok mnenja, da bodo nekateri poklici manj potrebni in celo izginjali, saj bodo delo namesto nas opravile tehnološke rešitve. “Ne bojim pa se, da bi zmanjkalo dela za ljudi, vsaj ne dokler bomo ljudje gojili strast do razvoja sebe in svojih znanj. Strinjam se z raziskavami, ki kažejo, da bodo v upadu poklici, ki od nas zahtevajo fizično delo in tehnična znanja. V prihodnosti bo za naš ‘obstoj’ neizbežno imeti izjemno dobre socialne in čustvene kompetence, od podjetniške miselnosti do podajanja znanja, v kombinaciji s tehnološkimi znanji, od digitalnega znanja, napredne analitike do programiranja. Brez nenehnega izobraževanja in osebne rasti pač ne bo šlo,” o poklicih prihodnosti pripoveduje Rok.

“Opolnomočiti tiste, ki si želijo spremembe in/ali se želijo podati na lastno podjetniško pot in bodo to, tudi z mojo pomočjo, dejansko naredili,” pa je tisto, kar Roku pomeni pustiti pečat, saj se zaveda, da “več kot bo takih posameznikov, večji pozitivni multiplikativni učinek se bo zgodil v svetu.”

KATARINA GAŠPERLIN, IBM Slovenija

Katarina Gašperlin je podatkovna znanstvenica, Center odličnosti za podatkovno znanost, Centralna in Vzhodna Evropa, IBM Slovenija. Iskrena, optimistična in radovedna mlada ženska pravi, da gredo vse odkar je ugotovila, da jo res veselita področji napredne analitike in umetne inteligence, stvari v pravo smer in se pojavljajo prave priložnosti ob pravem času.

V svetu, preplavljenem s podatki, je težko prepoznati prave in relevantne informacije, saj jih je potrebno kritično ovrednotiti. Katarina je prepričana, da bi to dosegli, če bi kritično razmišljanje razvijali že v šolah. “Namesto “učenja na pamet” se mi zdi bolj smiselno, da se znajo dijaki opredeliti in svoje mnenje tudi zagovarjati. Tudi branje je področje, za katerega menim, da to spodbuja,” pove Katarina. “Po drugi strani pa tudi v organizacijah že nekaj časa govorimo o velikih podatkih, ki nam prinesejo boljši vpogled v določene procese in jih izboljšujejo. Zavedati se moramo, da podatki še ne pomenijo tudi informacij in tudi ljudje nismo najboljši, ko gre za prepoznavanje vzorcev iz večjih količin podatkov. Prav zato si danes organizacije pri iskanju vzorcev in informacij pomagajo z uporabo različnih algoritmov strojnega učenja. Cilj je seveda, da nam uporaba izsledkov omogoča sprejemanje hitrejših in bolj pravilnih odločitev. Če gre za sisteme, ki v določeni meri posnemajo lastnosti, ki jih sicer pripisujemo ljudem, govorimo o umetni inteligenci,” še pojasni Katarina.

Ker se veliko ukvarja z vprašanjem zdravega staranja – v Laboratoriju za uporabniku prilagojene komunikacije in ambientno inteligenco na Fakulteti za elektrotehniko in v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka namreč pripravlja doktorsko nalogo, v kateri se ukvarja z načrtovanjem kontekstualiziranega priporočilnega sistema, ki bo starejšim priporočal take aktivnosti, da bodo le-te spodbujale zdravo staranje – je prepričana, da bo ključnega pomena vzpostavitev različnih procesov in sistemov, ki bodo spodbujali aktivno vlogo starejših v družbi. “Pri tem ne gre le za podaljševanje samostojnosti življenja doma, temveč tudi za izboljšanje same kvalitete življenja. Če govorimo o daljši vključenosti v delovno okolje, bo po mojem mnenju na eni strani pomembno vlaganje v izobraževanje, na drugi strani pa tudi v avtomatizacijo določenih procesov. Vpletanje umetne inteligence v delovne procese bo izboljšalo produktivnost kot tudi podaljšalo vključenost starejših v delovno okolje,” nam pove Katarina.

In kje si želi Katarina pustiti svoj pečat? “Rada bi prispevala k razvoju digitalne družbe prihodnosti. Tu se dogaja veliko stvari kot so umetna inteligenca, obdelava velikih podatkov, avtomatizacija. Te tehnologije vplivajo in bodo vplivale na vlogo človeka v družbi. S temi spremembami bodo bolj prišle do izraza človeške lastnosti kot so kreativnost, čustvena inteligenca, empatija, povezovanje, sodelovanje in smisel,” je prepričana superfinalistka za AmCham top potencial leta 2019.

ŽIGA DEBEVEC, BCG

Žiga Debevec, je zaposlen na Boston Consulting Group, je zagnan, odločen in strog – najprej do sebe, potem pa tudi do drugih. Prepričan je, da se do velikih spoznanj v življenju pride počasi in s trudom, ter ni pristaš binarnega načina gledanja na stvari in dogodke, saj ni vse samo črno ali belo, ampak povečini sivo.

V mladih letih se je aktivno ukvarjal s športnim plezanjem, ta disciplina pa mu danes prav pride tudi v poslu. “Plezanje je šport, kjer sta pomembna zbranost in osredotočenost na trenutek. Če želiš preplezati smer na meji lastnih fizičnih zmogljivosti, se moraš osredotočiti in gibe izvajati v popolnosti, v nasprotnem primeru si primoran začeti znova, od začetka, četudi si bil prej tik pod vrhom. Psihološko gledano je zaradi želje po osvojitvi vrha vsak poskus zate težji. Šele ko se naučiš nadzorovati željo po uspehu ter pozabiti in izklopiti vse, kar ni povezno s tvojim trenutnim gibanjem v steni, ti lahko uspe,” o plezanju pripoveduje Žiga, ki je prepričan, da je prav zmožnost osredotočenja na dani trenutek tisto, kar nas pri delu dela bolj učinkovite in produktivne, hkrati pa tudi tisto, kar se v sosledju dogodkov današnjega časa, zaradi neskončnih dražljajev tehnologije in družbenih omrežij, tudi najbolj izgublja. “Zame je bila predpogoj za uspešno usklajevanje ambicij v plezanju, študiju in privatnem življenju disciplina – ko se je treniralo, smo plezali, na fakulteti sem vsak odmor izkoristil za učenje ali konstruktivno debato s sošolci, in ko sem imel prosto, sem odklopil vse ostalo,” je bil Žigov recept. In deset let kasneje še vedno počne enako, usklajuje službene aktivnosti tako, da delo dobro opravi in mu ostane čim več časa za življenjsko sopotnico in aktivnosti, ki so jima ljube. “Če pogledam malce širše, mi je šport dal potrpežljivost in vztrajnost, kasneje, ko sem začel delati kot trener, pa občutek za delo z ljudmi in spoznanje, da je vsak posameznik unikum ter da pri vodenju drugih ni univerzalnega pravila,” je prepričan Žiga.

Žiga ima izjemne analitične sposobnosti razumevanja in reševanja problemov, iz strojništva pa se je kasneje preusmeril v bolj poslovne vode. “Logika reševanja problemov je vedno ista,” je prepričan Žiga, analitične veščine pa mu pomagajo, da hitreje konvergira k rešitvi. “Je pa analitika sama po sebi zgolj orodje, ki ga je potrebno znati pametno izkoristiti in aplicirati na problem, in če gledamo na poslovno okolje v najširšem pomenu besede, na primer z vidika vodenje organizacije ali postavljanju podjetja od začetka, nikakor ni zadostni pogoj. Poslovna žilica oz. nos za posel je za moje pojme druga polovica enačbe, ki je potrebna za zmagovalno kombinacijo,” pove Žiga, ki v svojem poslovnem udejstvovanju teži k točno takšnemu ravnotežju.

“Lep slovenski pregovor pravi, da se zarečenega kruha največ poje, zato še ne bi na glas razmišljal o tem,” odgovori Žiga, ko ga vprašamo, kje si želi pustiti svoj pečat. Ob tem pa doda še: “Želje so vsekakor velike, počasi, a vztrajno, korak za korakom, se tudi zame stvari pretvarjajo v načrte. Sicer si pa želim ostati vpet v slovensko poslovno okolje in prispevati k večji učinkovitosti slovenskega gospodarstva”.

MATEJ GOSTIŠA, Triglav INT

Matej Gostiša je regionalni manager v Triglav INT. Njegov avtopilot usmerjajo poštenost, iskrenost in dobronamernost. Nima  vzornikov, navdušujejo pa ga ljudje, in ko smo ga vprašali, od koga se je največ naučil, je povedal: “Družina je bila ključna za ponotranjanje zdravih temeljev. Med odraščanjem je bila moja največja ljubezen košarka, moj največji vzornik pa Kobe Bryant, košarkar, ki je zaznamoval svojo ero, ne le z lovorikami, ampak predvsem z nepopustljivo predanostjo delu in odgovornostjo do sebe in ekipe. Vse plasti osebnosti, ki sem jih razvil od tam naprej, so odraz izkušenj, srečanj in odnosov, ki sem jih zgradil.”

Znajde se tako v svetu start-upov kot v korporativnem svetu. O primerjavi med obema in o svojem dojemanju poslovnega sveta pove: “Na začetku svoje poslovne poti sem izjave ‘ključ je v ljudeh’ dojemal kot floskule. Zdaj mi je jasno, da brez prave, heterogene ekipe, ki se dopolnjuje v talentih in sposobnostih, ne korporacija, ne start-up, ne more doseči zastavljenih ciljev. Prav cilji so ključ za osmislitev dela vseh zaposlenih. Sliši se samoumevno, a smiselno kaskadiranje ciljev v korporacijah ter pravilno postavljanje ciljev v mlajših podjetjih pomembno vpliva tako na motivacijo ekipe kot na učinkovitost poslovanja. Vsaka organizacija, majhna ali velika, potrebuje vodstvo, ki smiselno usmerja organizacijo, sprejema zrele odločitve in za njimi stoji.” Vodja v primerjavi s trenerjem je zanj »kredibilen sogovornik sodelavcem ali soigralcem, ki zna navdušiti za skupni cilj, osmisliti vsakodnevno delo ali trening, in ko je čas za tekmo ali pomemben sestanek, z zaupanjem prepustiti vajeti.”

Po študijskem spoznavanju Nemčije in Kitajske je trenutno vpet v poslovanje v Sloveniji in na trgih nekdanje Jugoslavije. “Ta nemško-balkanski dualizem je poln kontrastov, a mi odgovarja, saj me je naučili marljivosti, trdega dela, pa tudi pomena sprostitve, druženja in pristnega odnosa s sočlovekom,” o svojem delovnem okolju pripoveduje Matej.

V življenju je najbolj ponosen na odnose, ki jih ustvarja. “Vsi problemi in vse rešitve se skrivajo v ljudeh, zato vsakemu, ki ga spoznam, želim doprinesti nekaj pozitivnega. To je lahko konstruktivna kritika, sproščen pogovor, nasvet, poslušanje, nasmeh – vse v želji, da ljudje napredujejo in aktivno soustvarjajo boljšo prihodnost,” pove Matej, ki si želi pečat pustiti kot človek, ki ustvari več rešitev kot problemov.

ZORAN BOSANČIĆ, POINT OUT

Zoran je partner in soustanovitelj digitalne marketinške agencije POINT OUT, v poslovnem svetu pa stavi na vrednoto, ki sliši na ime znanje. “Vizija, ki jo ima umetnik še preden začne ustvarjati svojo umetnino. Osredotočenost, ki jo ima smučar, ko si pred svojim nastopom predstavlja vsaka vratca in vsak zavoj,” je zanj prispodoba vodenja.

Ustvaril je svoje podjetje, ki danes šteje deset sodelavcev. “Nisem eden tistih, ki je od malega vedel, da bo podjetnik. Želel sem postati vse. Do srednje šole zdravnik, nato igralec ali režiser. Čar podjetništva sem zares začutil na začetku študija. Takrat sem se priključil društvu, ki mi je prvič zbudilo te nove občutke, ko se poveže nekaj glav in iz nič nekaj ustvari. In takrat sem vedel, da sem v podjetniškem okolju najboljši. Po naravi sem tak, da po sprejeti odločitvi ne gledam nazaj. Razmišljam zelo strateško. Ko sem enkrat vedel, mi zato ni bilo potrebno zbirati poguma. Čutil sem, da je to prava pot,” o svoji poti do podjetnika pripoveduje Zoran.

Podjetniško pot zaznamujejo tudi preizkušnje, zanj sta bili odločilni dve, ko so v podjetju prvič nekoga zaposlili in ko so prvič nekoga odpustili. “V prvem primeru zato, ker je to zelo podobno temu, ko prvič oddaš svojega otroka nekomu v varstvo. Paradoks pa je v tem, da tako kot pri otroku spoznaš, da kdaj prav pride ‘prost’ sobotni večer. Ko je potrebno odpustiti prvega sodelavca, pa težko narediš ta korak in se hkrati sprašuješ, kaj si naredil narobe. Odgovorov ne dobiš nikoli, lahko samo analiziraš, in to je zame eden težjih delov,” je prepričan Zoran.

V 9. generaciji je bil med organizatorji Dobrodelnega impro spektakla in vodja skupine za družbeno odgovornost. Verjame v miselnost kroga vpliva (‘circle of influence’) in idejo, da “poskušaš delovati v krogu, v katerem imaš neposreden in s tem največji vpliv, ter si hkrati najbolj učinkovit”. “Čar tega je, da z osredotočenjem nanj poskrbiš, da ta krog konstantno raste,” pove Zoran, in doda: “Čeprav doniram tudi večjim tujim organizacijam, kot je na primer Pencils of Promise, skušam največ del opraviti v svojem okolju. Denar ima odličen kratkoročen učinek, a ni vse v tem. Dobrodelen si lahko tudi tako, da “posodiš roke” ali pa deliš znanje.”

Zoran želi svoj pečat pustiti v podjetništvu. “Veliko, morda največ, mi pomeni pohvala, ko mi nekdo pove, da se je od mene nekaj naučil. Svoje znanje želim deliti z drugimi. Trenutno si zato želim pečat pustiti z zgodbo, ki bo imela nek tehnološko-izobraževalni pridih,” nam svoje načrte za prihodnost še zaupa Zoran.