Kapital potrebuje priložnosti. Inovacije zahtevajo pripravljenost na tveganje. Oboje pa potrebuje zaupanje.

Kako zgraditi finančni ekosistem, ki bo hkrati konkurenčen, varen, inovativen in privlačen za investicije? To je bilo osrednje vprašanje AmCham Poslovnega zajtrka z naslovom Kdo plača ceno tveganja? Kapital, konkurenčnost in finančni trgi, ki je pod okriljem Finančne komisije AmCham Slovenija povezal predstavnike finančnega sektorja, gospodarstva in države.

O prihodnosti financ, investicij in konkurenčnosti so z mag. Ajšo Vodnik, generalno izvršno direktorico AmCham Slovenija, razpravljali David Capezza, glavni direktor za sistemska tveganja, Visa Europe, Paola Papanicolaou, vodja divizije mednarodnih bank pri Intesa Sanpaolo, in mag. Andrej Šircelj, minister za finance Republike Slovenije. V razpravo so se vključili tudi Mira K. Veljić, direktorica ZDU GIZ, Benjamin Jošar, predsednik Upravnega odbora ZDU GIZ in predsednik uprave Triglav Investments, ter mag. Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije.

Od kapitalskih trgov in pokojninskih prihrankov do umetne inteligence, digitalnih plačil in regulative se je razprava vedno znova vračala k istemu vprašanju: zaupanju.

Tveganje kot sestavni del inovacij

David Capezza je vprašanje tveganja postavil v središče razprave. Inovacije, investicije in rast so vedno povezane z določeno mero tveganja. Ključno zato ni, kako tveganje odpraviti, temveč kako ga razumeti in odgovorno upravljati: »Če želimo spodbujati inovacije, investicije in rast, moramo biti pripravljeni tudi sprejeti tveganje.«

Prihodnost finančnih storitev bodo po njegovih besedah vse bolj zaznamovali podatki, prediktivna analitika, umetna inteligenca in nove plačilne rešitve. Toda hitrost razvoja sama po sebi ne bo dovolj. Nove tehnologije bodo morale biti varne, zanesljive in vredne zaupanja. Capezza je Slovenijo izpostavil kot okolje, ki je že pokazalo, da lahko nove tehnologije in načine plačevanja uvaja hitro. Prav manjši trg je lahko pri tem prednost, če omogoča hitrejše uvajanje rešitev, ki jih je pozneje mogoče prenesti tudi širše.

Ob hitrem razvoju umetne inteligence pa postaja vse pomembnejše tudi vprašanje, kako upravljati tveganja tehnologij, ki se razvijajo hitreje od tradicionalnih procesov odločanja in regulacije. Zaupanje uporabnikov bo pomembno vplivalo na to, kako hitro bodo nove finančne storitve in rešitve postale del vsakdanjega življenja.

Evropa ima kapital. Izziv je, kam ga usmeriti.

Ena osrednjih tem razprave je bilo vprašanje evropskega kapitala. Govorniki so poudarili, da njegov največji problem ni pomanjkanje, temveč dejstvo, da velik del prihrankov ne pride do produktivnih investicij, inovacij in podjetij z ambicijo rasti.

Mira K. Veljić je opozorila, da bo Evropa za zeleni in digitalni prehod, obrambo, infrastrukturo, umetno inteligenco in rast evropskih podjetij potrebovala ogromno kapitala. Banke bodo pri financiranju še naprej igrale pomembno vlogo, vendar njihove bilance same ne bodo mogle pokriti vseh potreb. Zato potrebujemo močnejše kapitalske trge in učinkovitejše usmerjanje evropskih prihrankov v dolgoročne produktivne naložbe.

To vprašanje je še posebej pomembno za Slovenijo, kjer velik del prihrankov prebivalstva ostaja v bančnih depozitih. Veljić je zato odprla vprašanje, kako lahko davčna politika, pokojninski sistem in drugi ukrepi spodbudijo več vlaganj v kapitalske trge ter kakšno vlogo lahko pri tem odigrajo investicijski in pokojninski skladi.

Paola Papanicolaou je razpravo postavila v širši evropski okvir. Evropska gospodinjstva imajo približno 10 bilijonov evrov prihrankov v depozitih, medtem ko se Evropa sooča z letno investicijsko vrzeljo, ocenjeno na 700 do 800 milijard evrov.

Evropa zato potrebuje močnejšo povezavo med prihranki, kapitalskimi trgi in investicijami. Pri tem ne gre za izbiro med bankami in kapitalskimi trgi. Potrebujemo oboje. Banke ostajajo pomemben vir financiranja podjetij, infrastrukture in gospodarskega prehoda, razvitejši kapitalski trgi pa omogočajo večji obseg financiranja, delitev tveganj in nove možnosti za rast. Toda denar se premakne le, če obstaja zaupanje. »Zaupanje je temelj finančnega sistema,« je poudarila Papanicolaou.

Podjetja, banke in investitorji potrebujejo jasna pravila igre in stabilne pogoje, ki omogočajo dolgoročno načrtovanje in investicijske odločitve. Pomemben del tega je tudi finančna pismenost, ne le posameznikov, ampak tudi podjetij, ki želijo rasti in poslovati preko meja posameznih trgov.

Regulacija mora graditi zaupanje, ne birokracije

Pomemben del pogovora je bil namenjen vprašanju, kako zagotoviti varnost finančnega sistema, ne da bi pri tem zavirali inovacije. Evropa potrebuje jasna in čim bolj enotna pravila, ki zagotavljajo varnost, hkrati pa podjetjem omogočajo razvoj novih poslovnih modelov, uporabo tehnologije in širitev na nove trge. Skupna pravila so pomembna tudi za podjetja, ki poslujejo v več državah, saj zmanjšujejo kompleksnost in omogočajo lažje širjenje poslovanja.

Na naraščajoče regulatorne zahteve je opozorila tudi mag. Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije. Banke se danes hkrati soočajo z geopolitičnimi tveganji, kibernetskimi grožnjami, digitalno preobrazbo in finančnim kriminalom, ob tem pa morajo zagotavljati dostopno financiranje gospodarstvu in prebivalstvu.

Regulatorna kompleksnost, kapitalske zahteve, obveznosti poročanja in pogosto spreminjanje pravil vplivajo tudi na stroške in dostopnost financiranja. Zato se vprašanje iz naslova dogodka hitro preseli iz teorije v prakso: kdo na koncu plača te stroške?

Slovenija potrebuje stabilnost in predvidljivost

Mag. Andrej Šircelj je poudaril pomen razvoja kapitalskega trga, zmanjševanja administrativnih bremen in krepitve finančne pismenosti, zlasti med mladimi. Za dolgoročne investicijske odločitve je po njegovih besedah pomembna predvsem stabilnost sistema: »Sistem mora biti stabilen.«

Pogoste spremembe pravil in nepredvidljivo poslovno okolje otežujejo dolgoročno načrtovanje ter vplivajo na odločitve podjetij in investitorjev. Šircelj je ob tem napovedal nadaljnje spremembe na področju kapitalskega trga, poenostavljanja postopkov in davčnega sistema ter izpostavil potrebo po zmanjšanju obremenitve dela.

Tudi rezultati ankete med udeleženci dogodka so pokazali, da poslovna skupnost med pomembnimi izzivi za konkurenčnost Slovenije prepoznava visoko obdavčitev dela in birokracijo.

Finančna komisija AmCham Slovenija že vrsto let med ključnimi prioritetami izpostavlja predvidljivo in razvojno usmerjeno davčno okolje, razvojno kapico, širitev dohodninskih razredov, razvoj kapitalskega trga ter ukrepe, ki domačemu kapitalu omogočajo učinkovitejšo pot v razvoj gospodarstva.

Med 20 najbolj konkurenčnih držav

Benjamin Jošar je razpravo o konkurenčnosti usmeril v zelo konkreten cilj. Kot eno ključnih strukturnih sprememb je izpostavil predvidljivost regulative in celotnega poslovnega okolja, ob tem pa tudi pomen tržno naravnane regulacije in enakih konkurenčnih pogojev.

Ker konkurenčnosti ni mogoče izboljšati z enim samim davčnim ali regulatornim ukrepom, je predlagal ambicioznejši skupni cilj: da se Slovenija v prihodnjih petih letih uvrsti med 20 najbolj konkurenčnih držav na lestvici IMD World Competitiveness Ranking.

Takšen cilj bi po njegovem lahko presegel posamezne politične mandate, povezal ključne deležnike ter dal jasnejšo smer odločitvam na področju davkov, regulacije, investicij in razvoja poslovnega okolja.

Ob kapitalu, regulaciji in tehnologiji pa ostajajo ključni predvsem ljudje. Talenti, njihovo zadrževanje ter sposobnost Slovenije, da privablja vrhunske strokovnjake in razvojne funkcije podjetij, so sogovorniki izpostavili kot pomemben del prihodnje konkurenčnosti.

Kot je poudarila Papanicolaou, tehnologija ostaja predvsem orodje, ljudje pa najpomembnejši kapital podjetij. V okolju, ki se hitro spreminja, zato niso pomembni le plače in davki, temveč tudi možnosti za razvoj, učenje in napredovanje.

Slovenija ima znanje, razvito finančno infrastrukturo in sposobnost hitrega uvajanja novih rešitev. Da bi ta potencial pretvorili v več investicij, inovacij in delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, potrebujemo predvsem okolje, v katerem lahko podjetja, investitorji in posamezniki načrtujejo dolgoročno.