Pet superfinalistov 8. generacije AmCham Young Professionals^TM je pet posameznikov, ki poosebljajo vrednote liderjev, saj ciljajo višje, sanjajo širše in raziskujejo izven svojih okvirjev. Prav vsi razmišljajo naprej, stavijo na odnose, postavljajo visoka merila, izstopajo iz povprečja in si želijo več. Eden izmed njih bo postal AmCham Top Potential of the Year 2018 in tako glas 8., neskončne generacije.

​Lea Norčič je vodja razvoja blagovnih znamk v Drogi Kolinski, Atlantic Grupa. Sama zase pravi, da je ponosna, da lahko živi svoje življenje, ki je prehitro minljivo. "Neprecenljivo je imeti družino, ki me spoštuje in me ima rada, partnerja, ki je hkrati moj najboljši prijatelj, službo, v kateri se lahko igram, in možnost, da lahko počnem in preizkusim vse, kar si moja glava poželi, seveda v mejah normale in zmožnosti," je prepričana Lea, ki deluje po načelu, da je v življenju vse mogoče, če slediš svojim sanjam.

V službi Lea skrbi za blagovno znamko Donat, do katere čuti veliko spoštovanje: "Ko začneš delati z znamko, ko se poglobiš v znamko in spoznaš njeno zgodovino in tradicijo, ljudi, ki so zanjo delali, ugotoviš, da je delati s 400 let staro znamko velika odgovornost". "Ko razmišljamo o drznih pristopih, se zavedamo, da je prebava tabu tema, naša naloga pa, da sprostimo ljudi. Vedno gremo malo čez rob, včasih vključujemo tudi aktualno družbeno politično dogajanje, in zbiramo primerne kanale za komunikacijo," pa o načinu, kako Donat približati ljudem, pove Lea, ki za aktivnosti znamke skrbi na trgih 30 držav. "Na našem trgu je ozaveščenost o znamki ogromna, ko pa prideš na tuji trg, pa je to voda, ki je čudnega okusa, veliko stane in prihaja iz držav bivše Jugoslavije," še pripoveduje Lea, ki je prepričana, da je najboljši način za nastop na tujem trgu tak, da postopoma izbiraš trgovine in fokus, da obdelaš vsako ciljno skupino posebej in se šele nato podaš naprej.

Leina ambicija za prihodnost je, da bi delala z blagovno znamko Slovenija. "Malo sem patriotska, rada imam Slovenijo, imam ambicijo ostati tukaj, zato bi želela delati z blagovno znamko Slovenija, jo promovirati v tujini in postaviti na še višji nivo," je povedala Lea, ki je dodala še, da bi morala Slovenija postati tista država, ki bo svojim domačim talentom omogočala delo iz Slovenije s svetovnimi podjetji, ki tukaj nimajo sedeža. "Za to iniciativo bi bila definitivno pripravljena zavihati rokave, saj si mladi želimo ostati doma, po drugi strani pa nas mikajo podjetja, ki delujejo v tujini," je še dodala.

In kaj je Leina vsakodnevna navada, brez katere si ne more predstavljati dneva? V svoj dnevni ritual se trudi vključiti šport – kolo, hribe ali tek, in pa kakšno tortico.

Matic Zupanc je vodja znamk LiveActive, Wellneo in Kosmodisk v Studiu Moderna. Pravi, da si je vedno želel delati na projektih in na stvareh, ki so vidne in imajo učinek, zato ga najbolje opiše moto "carpe diem" in to, da je treba uživati življenje. "Res rad delam to, kar delam, na kar sem ponosen, in rad živim in potujem po svetu v prostem času," pravi. Za mladega človeka je počel že ogromno stvari in tudi veliko dosegel, kar pripisuje predvsem svoji zvedavosti. "Moja partnerka pravi, da me vedno vse zanima in imam vedno veliko vprašanj. In to je res, saj sem zvedav, vedno iščem nekaj novega, nekaj drugačnega. Že v študentskih letih se mi je zdelo prav, da delam, da pomagam drugim, da sem aktiven, da organiziram. Ne morem biti pri miru. Potrebujem delo in izzive, ki mi omogočajo, da razvijam napredne ideje, saj želim doprinesti družbi in sebi. Pohvala zame je, ko vidim, da so ljudje srečni in zadovoljni," svoje delovanje opiše Matic.

Ker dela z velikimi blagovnimi znamkami, ki so prisotne po vsem svetu, pove, da je delo z blagovnimi znamkami najprej velika obveza. "Vedno, ko ti ponudijo nekaj novega, najprej globoko vdihneš, in stvari delaš z večjo mero odgovornosti in spoštovanja. V Studiu Moderna gremo vedno na rob, da ljudem približamo stvari. Za primer, naša znamka Kosmodisk danes predstavlja manjši delež prodaje znotraj skupine, kot pa je le ta bil pred mnogi leti, a imam vseeno zelo spoštljiv odnos do te znamke, ki je osnovala našo skupino," pove Matic. Tudi delo z različnimi trgi je konstantna borba – za proizvod in za trg, pa tudi za motivacijo svoje ekipe. "Naš največji trg je Rusija, a se tudi z manjšimi trgi, kot je na primer Kosovo, enako aktivno ukvarjam. Na manjšem trgu hitreje zgradiš blagovno znamko, a vedno obstaja skrb, kaj in kako. Vedno se izkaže, da moraš dobiti v ekipo osebo na trgu, ki je zagnana in verjame v blagovno znamko, potem je rezultat dober. Potrošniki so po državah različni, a ko delamo raziskave, ugotovimo, da imamo vsi enake potrebe. Različni smo v sprejemanju komunikacije, potrebe pa so skupne," svoje delo opisuje Matic.

Sam zase pravi, da je v življenju najbolj ponosen na to, da je postal oče, saj teh občutkov ni mogoče primerjati z ničemer drugim. Pove, da ga je rojstvo otroka spremenilo, da je postal še bolj organiziran, v vrednote, v katere verjame, pa zdaj verjame še bolj. "Še bolj se ženem, da bolje delam, in ko delam, razmišljam, kako bo to dobro za mojega otroka. Dokler ne postaneš starš, tega ne razumeš, a trud za družbo in za ljudi postane še bolj izrazit," pove Matic.

Matičeva jutra zaznamujejo kava za s seboj, vlaknine s kefirjem in jutranja vožnja v Ljubljano z bratom dvojčkom. "Med vožnjo poklepetava in analizirava najine dneve, saj se kljub temu, da živiva tri vhode narazen, sicer ne ujameva. In to mi veliko pomeni," pove Matic, ki v svojo dnevno rutino, če mu to le dopušča čas, vključi tudi šport.

Sanda Planinc je odvetniška kandidatka v Odvetniški pisarni Šelih & partnerji. Živi v skladu s prepričanjem, da "ne moreš vplivati na to, kako piha veter, lahko pa prilagodiš svoja jadra". Verjame, da je Slovenija dežela priložnosti, ki mladim omogoča, da lahko živijo svoje ambicije, razvijajo potenciale in ponosno širijo zgodbe, ki jih ustvarjajo, na globalno raven, a se po njenem mnenju pozablja, kako pomemben motivator je kolektivna zavest družbe. "Manjka nam splošna pozitivna mentaliteta do slovenskega prostora in ponos v tem, da soustvarjamo prihodnost družbe, v kateri smo odraščali in ki nam je toliko dala," pove Sanda, ki zase pravi še, da je ponosna na to, da si upa pokazati pravi jaz in delati tisto, kar misli, da je prav, ne glede na to, kakšna so pričakovanja okolice.

Glede slovenske pravne države pravi, da je naša zakonodaja generalno gledano dobra, naš pravni sistem pa po besedilu dosledno spisan. "Kar me boli, je mentaliteta Slovencev, saj je še vedno vrednota to, kako boš našel nek ovinek in kako ti bo uspelo utajiti davke. S tem se boš še hvalil pred prijatelji in izpadel 'frajer'. Na zahodu, v severnih državah Evrope pa je to, da ne plačaš davka ali plonkaš na fakulteti, velika sramota. Ko govorim o nacionalni zavesti, govorim tudi o tem, da bi morali začeti spoštovati en drugega. Nam pa se ves čas zdi, da smo izigrani. V družbi bi morali zgraditi vzajemno spoštovanje in zaupanje, potem bi pravna država delovala, kot si zdaj želimo," je prepričana Sanda, ki pove še, da Slovenci počasi spreminjamo svoj način delovanja in se pravdamo manj, kot smo se v preteklosti. "Če bi začeli drugače delovati, z več spoštovanja, odprto komunikacijo, bi se izognili kupu sodnih postopkov," še doda.

Velik del Sandinega življenja predstavlja tudi dobrodelnost, ki je z njo že od srednje šole dalje. "V gimnaziji sem se vključila v prostovoljni krožek in takrat smo sodelovali z mladinskim domom Malči Beličeve. Vsak teden sem obiskovala punčko, ki so jo zaradi težke družinske zgodbe premestili v dom, in ji nudila prijateljsko druženje, podporo pri učenju in predvsem bolj prijetne občutke. Takrat sem spoznala, da sem od tega ogromno dobila in je dobrodelnost ostala z mano," pove Sanda, ki je med študijem v Nemčiji sodelovala tudi v projektu, kjer so zbirali sredstva za sirotišnice v Gruziji. "Na fakulteti smo stopili v stik z gruzijskimi sirotišnicami, kjer so nam povedali, kaj potrebujejo, in mi smo to zbrali. Ob koncu leta nas je deset odšlo v Gruzijo, kamor smo prepeljali več kot 300 kilogramov oblek, računalnikov, opreme za otroke, … Takrat smo preživeli dan v gruzijskih sirotišnicah, se spoznali z otroki. To je izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila, to te prepriča, da ostaneš v dobrodelnih vodah, saj veliko več dobiš, kakor daš," pravi Sanda. "To so stvari, ki jih ne moreš kupiti, to je neprecenljivo. Veš, da delaš nekaj, kar tebe ne stane nič, nekomu pa lahko spremeniš življenje. In posledično tudi tebi spremeni življenje," še doda.

Tudi Sandina odločitev za študij prava je bila predvsem v tem, da je želela pomagati ljudem. Da je pristala v korporacijskem pravu, je bil splet naključij, a pravi, da ji ni žal, saj dela stvari, ki so ji všeč. "Ko se ukvarjaš s korporacijskim pravom, ne začutiš, kaj ti osebno daješ posameznemu človeku, saj gre za širši razvoj družbe in gospodarstva. S prostovoljstvom pa ohranjam stik s sabo, s človekom in z ljudmi," še pove Sanda.

In Sandina jutra? Vedno si vzame dovolj časa za zajtrk, če se je ponoči dobro naspala, pa se najde čas tudi za jutranjo telovadbo.

Rok Jerovšek, LL.M., je odvetnik v Odvetniški družbi Kavčič, Bračun in partnerji, in živi po načelu "vedno daj od sebe največ, kar lahko". Pravi, da je ponosen na to, da je vse službe, ki jih je do sedaj opravljal, dobil brez pomoči "zvez in poznanstev", ampak na podlagi svojega znanja in doseženih rezultatov.

Kot odvetnik opaža, da se Slovenci radi pravdamo, predvsem pa žal premalo zaupamo odločitvam sodišč. "Je pa v našem pravnem sistemu težava tudi to, predvsem v korporacijskem pravu, da imamo zgodovino korporacijskega prava praktično šele od leta 1991 dalje. Tako se ne moremo primerjati z Nemci, ki imajo 50 let več sodne prakse in izkušenj. Potrebujemo še nekaj kilometrov in izkušenj," je prepričan Rok, ki o slovenskem pravnem sistemu pravi, da je predvsem pomembno vzpodbujati zavest ljudi, da bodo delali tisto, kar je družbeno sprejemljivo in tisto, kar je prav. "Napišemo lahko tisoč zakonov, a ti ne morejo regulirati vseh družbenih odnosov in situacij. Vsi se moramo truditi delovati družbeno povezovalno v smeri skupnih ciljev in vrednot. Iskanje lukenj in ovinkov ne bi smelo biti vrednota," pove Rok.

Danes uspešen pravnik, ki se ukvarja predvsem z gospodarskim pravom, se je v srednji šoli odločal med študijem prava in medicine. Vpisal se je na pravo, naredil izpite v prvem letniku, potem pa si je rekel, da bi vseeno poizkusil še na medicini. Bil je sprejet, ko pa so ga poklicali, če se pride prepisat, je bil ravno na morju in se za to ni odločil, zato do spremembe študija ni prišlo. Pravi, da tega nikoli ni obžaloval, saj rad dela to, kar dela. "Vsak dan se naučim nekaj novega, obenem pa se mi je vedno zdelo, da moraš imeti pri pravu kar široko polje znanja – malo sociologije, psihologije, pa tudi drugih ved, kar mi ustreza. Trudim se, da se izobražujem tudi na področju ekonomije, bilanc in računovodstva, kar je dandanes pri delu v gospodarskem pravu skoraj nepogrešljivo. Najbolj pomembno pa je, da rad delam, kar delam. Če poklic opravljaš z veseljem, sledijo tudi uspehi," pove Rok.

Rokova partnerka, prav tako pravnica, prihaja iz Kolumbije, zato se zdaj pospešeno uči španščine, razmišljala pa sta tudi o tem, da bi se preselila iz Slovenije v neko "nevtralno" državo. "A ker v Sloveniji živimo tako dobro, bova zaenkrat ostala tukaj. Kar se tiče Kolumbije ali drugih držav Južne Amerike, je težava v tem, da so izjemno družbeno razslojene, česar tukaj še ni, težavo pa tam predstavlja tudi varnost, ki je pri nas na izjemno visoki ravni," še pove Rok. A vendar tudi pri nas opaža nekatere pomanjkljivosti. " V Sloveniji smo ponosni na to, da imamo tukaj visoko kvaliteto življenja. Vendar pa je bistveni del le-te tudi zdravstvena oskrba, kjer nastopi težava. Zaradi čakalnih vrst namreč ni več hitrega in učinkovitega dostopa do javnega zdravstvenega sistema, zato moramo kljub temu, da za zdravstveno zavarovanje sicer plačujemo relativno visoke prispevke, večkrat seči v žep še za obravnavo pri zasebnikih. Mislim, da bodo ljudje tudi zaradi tega odhajali iz Slovenije ali pa ključni kadri ne bodo prišli k nam. To je po mojem mnenju trenutno ena od pomembnih zadev, ki jo je v slovenski družbi treba popraviti," je prepričan Rok.

In brez česa si Rok ne predstavlja svojih juter? Brez pregleda aktualnih novic na spletu. Rtvslo.si, siol.net, 24ur.com, index.hr in theguardian.com. V tem vrstnem redu.

Vita Godec je vodja oddelka Razvoj poslovanja v podjetju Lenis farmacevtika. Na začetku kariere si je predstavljala, da bo šla v akademsko sfero, potem pa jo je prevzel posel. Za to ji ni žal, kot ji ni žal za nobeno stvar v življenju, saj vsaka prinese nekaj dobrega, a je ob tem dodala, da si ne zapira vrat nikjer, saj smo danes v času, ko se kariere prepletajo in pretakajo. "Naši akademiki v Sloveniji so prevečkrat samo akademiki in so svetove stran od dogajanja v družbi in gospodarstvu, kar je škoda. Sama vzdržujem stik, tudi s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer jeseni spet predavam v okviru Slovenskega festivala znanosti, berem in spremljam dogajanje na mojem strokovnem področju," pove Vita. Ob tem doda še, da jo je med raziskovalnim delom v Veliki Britaniji navdušila povezava med šolstvom in industrijo v obliki vajeništva, kar bi si želela videti tudi pri nas, kjer ima vajeništvo žal še vedno negativno konotacijo, in pa to, da gospodarstvo v anglo-saksonskih državah s fakultet takoj pobere najboljše ljudi. "Pri nas zagnanost in uspešnost med študijem nič ne šteje," potoži Vita, sicer doktorica kemije.

Sama zase pravi, da je nekdo, ki zna zagnati in dokončati stvari. Od kje ta volja, da poskrbi, da projekti, ki se jih loti, tudi zaživijo? "Tudi sama se sprašujem, od kje črpam to energijo, in si včasih mislim, da sem malo 'nora'. V korporacijah je danes priljubljen naziv 'change agent'. Jaz nimam tega naziva, mi pa ne pusti spati, če procesi niso učinkovito speljani. V naše podjetje sem prišla kot projektni vodja, čisto kot hobi pa sem lotila optimizacije poslovnih procesov. Z rastjo podjetja je težko vzdrževati visoko raven odzivnosti, in zdaj smo res bliže temu, kar oglašujemo," pove Vita. Ob tem doda še, da je v življenju najbolj ponosna nato, da je za vsem, kar je v življenju dosegla, osebno ali poslovno, le trdo, trdo delo.

Vita je zelo aktivna glasbenica, saj že več kot deset let igra bariton saksofon v Big bandu Grosuplje. "Glasba je zelo pomemben del mojega življenja. Prvič, ker sem introvertirana in če ne bi šla v začetku srednje šole v godbo na pihala, bi bila danes druga oseba. To me je odprlo kot osebo, naučila sem se živeti v ekstravertiranem svetu. Drugič pa je to super konjiček, ob ponedeljkih imamo vaje, pogosto nastopamo, tam sem spoznala moža. Glasba je rdeča nit mojega življenja, težko bi brez nje," še pove Vita.

Konstanta Vitinih juter je zadnji dve leti, ne glede na ostale dejavnosti, druženje z njeno dvoletno hčerko, ki jo vsak dan odpelje v vrtec.