Tokratni gostje AmCham Poslovnega zajtrka so bili:
Boris Koprivnikar, minister za javno upravo Republike Slovenije, 20 let živi z izzivi javne uprave, zdaj ima moč, da jo spremeni.
mag. Tomaž Lanišek, MBA, glavni direktor OEM Evropa & CIS, Knauf Insulation Slovenija izkušnje in ovire podjetja, ki želi širiti svoje poslovanje v Sloveniji.
mag. Branko Žibret, MBA, Direktor za Vzhodno Evropo, A.T. Kearney, analitičen in praktičen pogled kako ustvariti bolj učinkovito javno upravo.
Pogovor je vodil Jaka Repanšek, MBA, sopredsedujoči AmCham Komisije za intelektualno lastnino.
Premagajmo razmejitev med MI in VI
Jaka Repanšek, predsedujoči Komisiji za intelektualno lastnino je izpostavil uspehe naših športnikov, ter na pustni torek s kapo smučarske skakalne ekipe počastil Petra Prevca, ki je preletel soboto preletel četrtino kilometra in kot zanimivost dodal, da je Peter Prevc uslužbenec policije in s tem javni uslužbenec. Dodal je: »Uslužbenka javne uprave, Tina Maze, je osvojila dve zlati in eno srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. Narod z le dvema milijonoma prebivalcev ima takšne super moči v različnih športnih disciplinah. To nam da misliti kaj vse lahko dosežemo na drugih področjih. Od njih se lahko naučimo, da je za uspeh v najbolj konkurenčnem okolju, ne le kot posameznik, ampak kot družba, pomembno biti odziven in fleksibilen.«
Izpostavil je tudi: »Premagati moramo razmejitev MI proti VAM. S tem ciljam na mišljenje, da razmejitev med nami, kot gospodarstvom in njimi kot javnemu sektorju in vice versa. To je izredno kontra produktivno za narod, z enakim številom prebivalcev kot večje mesto v Evropi.«
Boris Koprivnikar, minister za javno upravo RS, je v uvodnem nagovoru začel: »Na politiko gledam kot na strateški management. To pomeni, da se ne zdi pomembno iz katere stranke prihajaš, ampak kako vodiš organizacijo. Pravi politik razmišlja strateško in načrtuje v naprej kako bodo sredstva porabljena, da bomo dosegli skupne cilje. Ko govorimo o gospodarstvu in javnem sektorju močno zavračam delitev. Imamo izraz realni sektor, ali to pomeni, da je javni nerealni? Skupni uspeh države je odvisen od uspeha zasebnega sektorja.«
Koprivnikar je nadaljeval glede soodvisnosti med obema sektorjema: »Plačevanje davkov je breme, na drugi strani pa k vsaki tovarni vodi cesta, vsi uslužbenci hodijo k zdravniku, otroci hodijo v šolo, tako da soodvisnost obstaja. Kot pričakujemo od podjetij, da plačujejo davke, pričakujemo od države, da bo racionalna v svojem poslovanju. Zelo pomembni so torej cilji soodvisnosti.«
»Sodelovanje pa je eden izmed največjih problemov. Nismo dovolj kooperativni in tega se moremo naučiti od poslovnega sveta. Celo sama ministrstva imajo probleme s sodelovanjem. Na področju IT, kot primer, je naš cilj zbrati skupaj čim več različnih podjetij z novimi produkti, ki bi bili zanimivi za velike kupce v Sloveniji, ter tudi mednarodno. Moramo pa razumeti, da vodenje države in upravljanje državnega premoženja ni tako enostavno kot vodenje podjetja. Ko vodiš podjetje imaš neko zaprto okolje, ko pa vodiš državo imaš politike, različna mnenja, sindikate, civilno družbo,… Imaš veliko dodatnih bremen, zaradi česar si nefleksibilen. To mora imeti v mislih vsak, ko govori, da mora biti država vodena, kot podjetje. Zato potrebujemo dodatno znanje, predvsem pa dodatno sodelovanje. Potrebujemo inovacije, pa ne le v tehnološkem smislu, ampak na področju postopka, organizacije, finančnih modelov, javno-zasebnih partnerstev, najbolj pa seveda na področju zakonodaje. Imamo veliko projektov, ki jih začenjamo. Ob tem pa razumemo, da poleg soodvisnosti in sodelovanja potrebujemo še združitev v en sam delovni sistem z enim skupnim ciljem in ta cilj je skupna blaginja vseh državljanov. Soodvisnost v sodelovanju nas bo vodila do tega cilja in na koncu bomo imeli nekaj za pokazati in prodati«, je še dodal Koprivnikar.
Katera znanja iz gospodarstva se lahko prenesejo na javno upravo?
Koprivnikar izpostavil, da je v velikih mednarodnih podjetjih znanje kako voditi ogromen sistem ter znanje kako spremeniti vrednote in kako ustvariti učinkovit sistem. V takšnem sistemu ni vprašanje kako spremeniti razmišljanje posameznega delavca, ampak kako ustanoviti nov sistem vrednot, ki nas bo vse vodil k izboljšavam. Napaka iz preteklosti je, da nismo imeli dobrega sistema merjenja učinkovitosti posameznih oddelkov in javnih uslužbencev.
Na vprašanje v zvezi z meritvijo kvalitete storitev javnega sektorja je Koprivnikar odgovoril: »Problem je kako postaviti standard, moram priznati, da nisem pristaš postavljanja standardov. Zakaj? Vzemimo zdravstvo, če postaviš standard koliko zdravnikov in medicinskih sester potrebujemo, bodo le-ti nerealistični. Lahko pa primerjamo, na primer, koliko operacij je en zdravnik naredil, koliko drugi. Z merjenjem lahko torej primerjamo in s tem vidimo kdo je boljši. To da možnost, da vzpostaviš standard. In če so posamezni zdravniki boljši od povprečja, moraš bit nagrajen, če pa so slabši od povprečja potrebuješ druge ukrepe. To dela ta sistem dinamičen in s tem se lahko nenehno izboljšuje.«
Koprivnikar je glede vpliva meritev na plače v javnem sektorju poudaril: »Največji problem je bil v preteklosti sistem ocenjevanja, ki je bil odvisen od osebne odločitve šefa. Ocene so bile vedno 4 ali 5 in zato ni bilo nobene motivacije. Če želiš spremeniti sistem plač v javnem sektorju moraš vzpostaviti elemente merjenja, ki niso popolnoma subjektivni in temeljijo na objektivnih kriterijih. Ti instrumenti morajo biti ustvarjeni s pomočjo profesionalcev in sindikatov. In to je edini način kako narediti plače bolj prilagodljive in delavce motivirane, saj se bo jasno vedelo, da če si boljši, boš tudi bolje plačan.«
Branko Žibret je v zvezi z nedavno raziskavo o agilnih vladah pojasnil: »Moramo razumeti, da smo v fazi sprememb. Država je v preteklosti ščitila interese vodilnega razreda, vendar sedaj države ščitijo vse državljane. V gospodarstvu podjetja obstajajo za stranke in jim poskušajo služiti na najboljši način. Enako mora veljati za državo. Državljani so potrošniki javnega sektorja in javna uprava bi morala delovati v dobro državljanov. In ni res, da ni konkurence, kjer obstaja mobilnost ljudi, države tekmujejo med seboj. Cilj države je, da služi državljanom. Vlada ne ustvarja delovnih mest, ampak le pogoje za ustvarjanje delovnih mest. Beg možganov je potrebno zaustaviti na vsak način. Ko sediš na položaju ministra imaš omejene možnosti, a potrebna je sprememba davčne strukture, zato da bodo dobri kadri ostali v Sloveniji. Slovenija ima znanje in izobrazbo in to je pomembno, vendar ima na drugi strani drag davčni sistem za tujce, ki želijo delovati v Sloveniji, zato se raje odločijo za Italijo ali Hrvaško«. Dodal je še, da je konkurenčnost vedno zdrava, a pravila igre morajo biti jasna, sploh ko govorimo o socialnih storitvah. Zasebno javno partnerstvo je po njegovem mnenju odlična iniciativa, ena izmed mnogih, a pomembna.
Izkušnje tuje investicije v Sloveniji in konkurenčnost Slovenije
Tomaž Lanišek je predstavil primer investicije Knauf Insulation v Sloveniji: »Mednarodna družba dejansko želi zgraditi podružnico v centru škofje Loke, ker imajo ogromno znanja z veliko doktorjev znanosti. Prav tako ima Slovenija konkurenčno prednost pred ostalimi državami zaradi davčnih počitnic za visoko izobražene kadre, kar je bistveno za nadaljnje investicije. Upravna enota škofje Loke se je odlično odzivala, prav tako tudi župan. Pomemben je tudi učinek prelivanja, nekateri naši dobavitelji bi namreč želeli postaviti svoje tovarne v bližini, če nam uspe ta investicija. Pri tem so pomembne hitre odločitve, v nasprotnem primeru lahko investicije pridobijo druge konkurenčne države.«
Koprivnikar je ob tem izpostavil: »Če se dotaknem še problema zakonodaje na področju okolja, glavni problem so prošnje za dovoljenja iz različnih virov, dokler nekdo ne reče ne in ta zavrnitev je lahko povsem upravičena. Problem pa je sekvenčni pristop, ki ga želimo spremeniti, tako da bo temeljil na soglasju vseh ter da bo glavno vprašanje kaj je v javnem interesu. V primeru pozitivne ali pa negativne odločitve pa je potrebno imeti hitre odločitve.
Na vprašanje o tem kaj ponujajo konkurenčne države je Lanišek odgovoril: »Te države imajo pripravljeno strategijo, dovoljenja lahko dobivajo v zelo kratkem času. Temu je tako, ker se soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti in so zato zainteresirana za izdajo hitrih dovoljenj in s tem pridobitev mednarodnih poslov.«
Potrebujemo jasne cilje in vodenje
Žibret je ob tem izpostavil: »Fiskalna uravnoteženost se gotovo mora zgoditi, vendar je na drugi strani tudi učinkovitost javnega sektorja in učinkovitost države kot take. Določiti moramo glavne cilje, ki jih mora država doseči. Državljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost v smislu pokojnin, prihodnosti njihovih potomcev. Imamo preveliko stopnjo brezposelnosti, ustvariti moramo nova delovna mesta, tako tudi ljudi ne bo več tako skrbelo. Da bomo to dosegli potrebujemo podlago za ekonomski napredek in razvoj. Nihče ni proti ustvarjanju novih služb.«
Žibret je še dodal: »Po mojem mnenju davčna struktura ni največji problem, največji problem je vodenje. Naredili smo raziskavo, po kateri se je izkazalo, da javni uslužbenci verjamejo da so lahko bolj produktivni, vendar pa potrebujejo strategijo, potrebujejo več kohezije in jasnega vodstva.«
“Potrebujemo jasne vizije in cilje, ker tega ni. Začeli smo proces zbiranja strateških ciljev za Slovenijo, pri čemer smo zbrali na nacionalni ravni več kot 140 strategij. Zelo dobri smo pri postavljanju strategij, slabi pa pri njihovi uresničitvi. Implementacija je velik izziv. Enak problem je z našo zakonodajo, naravnana je zelo procesno, procesi so dobro definirani, ni pa definicij materialnega prava, ali je nekaj v skladu z javnim interesom in kaj so naši cilji. Tisti, ki odloča mora vedeti kaj je podlaga za njegovo odločitev«, je poudaril Koprivnikar in zaključil: «Predvsem je problem, da se panično bojimo sprememb. Pripravljeni smo ostati v istem položaju, čeprav je slab, ker se bojimo kaj se bo zgodilo.”
Julij Božič iz IBM Slovenija je ob povedanem dodal, da se je tudi IBM v Sloveniji primoran pozicionirati tako na trgu, kot znotraj korporacije. Njihova prednost je v njihovih zaposlenih, jasni lokalni strategiji, pametnih odločitvah ter nenehnih inovacijah. Na teh področjih bi po njegovem mnenju morala delati tudi Slovenija in se odpreti strateškim partnerstvom z odličnimi podjetji. »Tukaj smo, da pomagamo zgraditi uspešno Slovenijo za vse naše prihodnje generacije«, je zaključil.
Pokrovitelj:
