4. MAREC 2015, Austria Trend Hotel Ljubljana, Dunajska cesta 154, Ljubljana

VZROK: Je težava v pomanjkanju delovnih mest ali v neprimernem znanju in kompetencah mladih?

IZZIV: Kateri poklicni profili so najbolj ogroženi? Katera znanja so najbolj iskana? Katera so znanja in veščine 21.stoletja? Je naš izobraževalni sistem pripravljen? Kakšne ukrepe bi morali sprejeti?

Ali so za zaposlitev mladih ključna dodatna znanja? Kako prenoviti šolski sistem, da bo pomagal oblikovati uspešne mlade? Kako bolje promovirati izobraževanje za poklice, ki jih trg najbolj potrebuje? Kaj potrebujejo podjetja?

Na posvetu so pri iskanju rešitev/odgovorov sodelovali: predstavniki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inštituta Jožef Stefan, CMEPIUS-a, Ekonomske fakultete v Ljubljani, Zavoda za zaposlovanje RS, AmCham Delovno pravne komisije, predstavniki mladih, ki so brezposelni, mladih, ki so se takoj po končanem izobraževanja zaposlili, predstavniki kadrovskih oddelkov večjih slovenskih in tujih podjetij in mladi tik pred končanjem izobraževanja.

Za uvod dejstva, ugotovljena s strani podjetja Adecco. Svetovno gledano je brezposelnost med mladimi velik problem, kar 75 milijonov mladih po svetu išče delo. Brezposelnost v Sloveniji je dosegla 23%. Prav tako Adecco podaja trende za prihodnost in sicer: kadre bodo delodajalci iskali med obstoječimi zaposlenimi, naraščalo bo zaposlovanje preko zaposlovalnih agencij, najbolj zaželeni poklici bodo še naprej tehnični, še vedno pa bo velika konkurenca med mladimi pri prijavah na delovna mesta.

Sandi Meke iz Zavoda za zaposlovanje RS je na temo projekta Jamstvo za mlade izpostavil: »Lansko leto januarja je Vlada sprejela izvedbeni načrt jamstva za mlade, katerega namen je izboljšati položaj mladih. Ukrepe so pokrivala različna ministrstva, različni resorji. Problem pa se je pojavil, ker je bila dana obljuba, ki je bila narobe razumljena. Mladi naj bi v roku 4 mesecev dobili zaposlitev, bili vključeni v izobraževalni program, ali podobno. Brezposelnost mladih je posledično nekoliko padla, ampak dejstvo še vedno je, da brezposelnost ostaja na visokem nivoju.«

»Ko mladi pridejo na Zavod za zaposlovanje imam včasih občutek, da se gasi požar, ki je nastal že leta nazaj. Na prvem mestu se še vedno išče izobrazba, na drugem znanje, na tretjem izkušnje, na zadnjem pa je znanje tujih jezikov. Izobrazba je še vedno številka ena, delodajalci še vedno iščejo predvsem ustrezno izobrazbo med kandidati Zato je potrebno začeti razmišljati že v času šolanja, ne pa šele na Zavodu, imamo pa na Zavodu precej projektov, ki že sedaj stremijo h temu«, je zaključil Meke.

Prvi sklop vprašanj: Je znanje pridobljeno v javnem izobraževanju dovolj za pridobitev dela? Je dovolj blizu potrebam podjetja?

Ponovno je odgovarjal Sandi Meke: »Mi smo se najprej vprašali, če je to sploh potrebno, če lahko zahtevamo od sistema, da nam to nudi. Potrebna je kombinacija. Mladim je potrebno omogočiti, da razvijejo svoj potencial in sledijo svojim interesom, to pa vseeno ne pomeni, da država to počne neomejeno. Država to lahko omeji. Zato je v redu če se znanje prilagodi glede na potrebe delodajalcev.

Znanje, pridobljeno iz javnega izobraževanja je dobro, ampak premalo praktično. Podjetja pogosto rečejo, da ni dovolj praktično. Zato je potrebno več dejanskega znanja in projektov. Že profesor bi moral imeti praktična znanja, težko je mladi raziskovalec potem takoj profesor. Pred vsem pa je potrebno spodbujati mlade, da raziščejo svoj potencial. Primeri so: dan odprtih vrat gospodarstva, prakse, mladi morajo v živo videti, kaj želijo. Zdi se mi težko verjetno, da je 90% mladih zgolj družboslovcev. Prisotno je tudi razmišljanje v smislu: »čeprav ne zmorem opravljati fakultetnih obveznosti, jaz nisem neumen in ne grem na tehnično solo.« Slabo je, če je takšna mentaliteta prisotna pri nas. Potrebne so informacije, vsak potrebuje informacije, da ima kasneje možnost, da ugotovi kaj želi in se potem usmeri tja.«

Odgovorila mu je Maja Makovec Brenčič, prorektorica ljubljanske Univerze: »Mladi vedno prinašajo spremembe in pravilno je tako. Lahko potrdim, da je še vedno najpomembnejše sporočilo pridobiti ustrezna znanja iz področja na katerem se šolaš. Vendar pa to pomeni znanja, ki so splošna za področja in konceptualna. študenta je najprej potrebno pripraviti na osnove, to je baza. Zato na Univerzi v Ljubljani na različne načine pospešujemo različne obštudijske dejavnosti, proaktivnost, prodornost in seveda pridobivanje vsega sklopa veščin od jezikovnih znanj, komuniciranja, zasnovanja in odkrivanja problemov. Primeri, ki so dobri glede rezultatov so primeri vključevanja v t.i. koncept po kreativni poti (PKP). V tem sklopu je lani univerza izvedla 108 praktičnih projektov. Vsi študentje so dobili praktične izkušnje, nekateri celo priložnost za zaposlitev. Seveda pa, da vse to lahko poteka, potrebujemo konsistentno delo kariernih centrov in ostalih platform za prenos znanja. Lastna odgovornost do karierne poti pa je še posebej pomembna. Prav tako smo predlagali tudi umeščanje v kreditno osnovo tiste oblike dela, ki študenta pripravljajo na dejansko zaposlitev. Bistvo je v umeščanju praktičnih vsebin v dejansko znanje. Tega je mogoče še vedno premalo, ampak če je študent dobro izobražen, proaktiven bo vseeno dovolj hitro umeščen v delovni prostor. Poskušamo pa vseeno vključevati delodajalce, da nam pomagajo pri razvijanju programov. Trenutno večina študentov ni nadpovprečno motivirana in trudimo se izboljšati to število. Vsi tisti, ki pa so proaktivni, tisti danes zagotovo najdejo delovno mesto. Edino s spodbudami kot je današnja lahko vsi skupaj premikamo učinkovitost javnega izobraževanja za potrebe trga dela.«

Svojo izkušnjo so podali tudi magistrski študentje elektrotehnike: »Vsaj 80% študentov na naši fakulteti ima že pred zagovarjanjem diplomskega dela zagotovljeno službo. Zato pri naši izobrazbi to ni tako velik problem, vendar pa poudarjam, da nismo aktivni zgolj pri študiju, ampak so ključne obštudijske dejavnosti. Prav tako vsi prisotni tudi delamo (Institut Jožef štefan, laboratoriji, privatne družbe). Ni pomembno, da si 3 predmete naredil z oceno 10, ampak pri kakšnih projektih si bil udeležen, kako si vešč v programiranju itd.«, je izpostavil Sebastijan Mrak.

Drugi sklop pogovora se je nanašal na vprašanje: katera dodatna znanja so vedno bolj v ospredju, ko se delodajalec odloča pri zaposlitvi ter mnenje o promociji želenih programov?

Odgovarjal je Marko Pavlovič, AmCham Young Leaders Club: »Na podlagi posveta menimo, da zaposlovalci iščejo kandidate, ki imajo poleg izobrazbe tudi veliko praktičnih izkušenj. Pomembni sta predvsem fleksibilnost in aktivnosti v prostem času. študent mora biti proaktiven v prostem času. Katera dodatna znanja so v ospredju? Predvsem specifična znanja s področja IT ter tuji jeziki.«

Glede promocije želenih programov je Pavlovič dodal: »Podpiramo, da se reklamirajo, ker je vedno boljše imeti več informacij in posledično naj se na trgu pokažeta povpraševanje in ponudba po določenih programih. Primarno naj pa kandidat sam pri sebi razmisli v čem je dober, ta promocija pa naj bo predvsem v obliki smernice. Iz preteklih izkušenj smo se naučili, da na koncu ni bilo služb za nekatere programe, ki so se promovirali. Potrebe se lahko spremenijo, zato je potrebno, da študentje najdejo tisto, kar si res želijo, tudi če si vzamejo leto dni in grejo okoli po svetu, vidijo svet, ter pridejo nazaj z jasno vizijo. Pomembna pa je tudi fleksibilnost, mogoče kdo najde službo povsem drugje, v drugi panogi.«

Primož Zupan iz Halcoma je dodal: »Ko govorimo o znanjih, govorimo o pričakovanjih delodajalca od študenta, da bo imel dodatne izkušnje itd. Problem pa je, da se je na mnogih fakultetah začela beležiti obvezna prisotnost po implementaciji Bolonjskega sistema, kar precej omejuje študente, pri posluževanju obštudijskih projektov. Predlagamo, da bi se obveznosti sistemsko uredile, da bi se to upoštevalo kot del kreditnih točk. Če študent sam izkaže tak interes, in če potem fakultete omejujejo študente zaradi prisotnosti, je to velik problem, če bi bili lahko takrat recimo v projektu ob boku nove tehnologije in bi poskušali nekaj povsem novega. Vseeno pa velika pohvala rektoratu, ker se izredno trudijo v tej smeri in z njimi kot podjetje veliko sodelujemo.«

Prorektorica Makovec Brenčič je odgovorila: »Zavedamo se problemov, ker s strani študentov pridobivajo informacije. Nekateri nosilci posameznih predmetov pač ne želijo ob bok razvoju, stvari sicer se premikajo, ne gre pa to kar tako čez noč. Potrebuje se nekaj časa, se pa stvari vseeno spreminjajo. Predvsem v delu izbirnih vsebin, se po novem priznava obšolske aktivnosti, ki lahko prinesejo kreditne točke. Če v vaših CV-jih piše kje vse ste sodelovali, je to velika prednost. Sicer smo omejeni glede sredstev, ki jih lahko namenimo mobilnosti, mednarodnosti, vseeno pa jih imamo kar nekaj. 3500 študentov ima priložnost za študijsko izmenjavo. Predvsem praktične izkušnje iz tujine, to je tisto kar vas študente lahko najbolj okrepi. Če bodo študentje dovolj glasni, lahko vsi skupaj ustvarimo napredek.«

Rok Zagruševcem iz Simobila pa je dodal: »Večkrat govorimo, da morajo imeti mladi dodatne aktivnosti. Vsi se ukvarjamo s hobiji, vse te stvari so za delodajalca zelo pomembne. Tudi hobiji na primer če 20 let treniraš plavanje, to avtomatsko pomeni da si delaven, zanesljiv, imaš cilje, ki jih znaš doseči. Takšna znanja veliko pomenijo. Enako če si recimo treniral ekipni šport, kaže na to, da si tudi ekipni človek.«

Andreja Janc Koderman pa je predstavila svoj pogled kako že skozi osnovno šolo prepoznati potencial otrok. Povedala je: »Bistveno je, da prepoznavamo potenciale že v rosnih letih otrok. To je naloga staršev in ne otrok. Pri svojem otroku prepoznati na katerih področjih ima večji interes, kaj ga bolj zanima, to je naloga staršev. Kot mama 2 sinov lahko rečem, da sta kot noč in dan, eden individualist, ki je rad za računalnikom, drugi pa ravno obratno, ima možnost kariere politika. Najpomembneje je vzpodbujati otroke v tisto smer, kjer imajo potencial. Osebnost se oblikuje šele pri 18 letih in takrat je lažje usmerjati otroke. Velika škoda pa je, če prepozno prepoznaš svoj pravi potencial.«

Tretji sklop vprašanj pa se je glasil: So vzgojno izobraževalne ustanove dovolj povezane z gospodarstvom? Sodelovanje ustanov, ki pripravljajo nacionalne učne načrte z zaposlovalci, gospodarstvom.

Odgovarjal je Primož Zupan, predsedujoči AmChamovi komisiji za delovnopravne zadeve: »Osredotočili smo se na celotno vertikalo izobraževalnega procesa in odgovor je NE. Najprej pohvala kariernim centrom in univerzam, za trud in uspeh na tem področju. Na mariborski univerzi pa se je kolegica zelo trudila, da bi prišla da katerega od profesorjem z določenim projektom, pa ji ni uspelo, ker bi to pomenilo dodatno breme za profesorje. Povsod imamo zagnane kot tudi nezagnane ljudi. Kje so torej možnosti za izboljšave? Predlagamo, da bi imeli tudi profesorji sami mentorje iz prakse. Na ta način bi lahko recimo odšli na konkretno delovno mesto v podjetju in bi na ta način dobili relevantne izkušnje iz podjetja. Kot dodatno bi predlagali tudi, da imajo profesorji indikator, po katerem bi se merilo njihovo uspešnost, recimo v smislu števila tujih predavateljev, ki so jih vključili v svoj program. Dodatno menimo še, da bi moral biti fokus na reševanju problemov in na praktičnih primerih.«

Za tem so predstavniki Javnega Sklada RS za razvoj kadrov in štipendij in sicer na vprašanje, kako ob precej dobri izobrazbi mladih, še vedno takšna brezposelnost: »Leta 2013 smo izvedli prvi ukrep, ki neposredno povezuje študente z njihovimi mentorji na fakultetah in z gospodarstvom. Gre za pilotni program, kjer imajo skupine študentov možnost sodelovanja z mentorji na fakultetah pri projektih v povezavi z dejanskimi gospodarskimi družbami, ki priskrbijo tudi delovne mentorje skupini (razpis: Po kreativni poti do praktičnega znanja). Ta ukrep, ki smo ga izvedli skozi javni razpis, se je izkazal kot zelo dobrodošel. V šestih mescih smo uspeli omogočiti tovrstno aktivnost v sodelovanju s gospodarstvom. V okviru Univerze v Ljubljani je bilo izvedeno 108 projektov na ravni Slovenije pa 206. Najbolj zanimivo je bilo, da smo dosegli nepričakovane učinke. Ti študentje so se opremili z mehkimi veščinami in poklicno specifičnimi veščinami. Delodajalci so tudi vračali informacije, da je to nek nov pristop k zaposlovanju mladih kadrov. Ocenjeno je bilo, da se približno 10% teh študentov zaposli ali pa se dogovarjajo o zaposlitvi pri teh podjetjih. Po drugi strani pa je to dober ukrep kjer lahko visokošolski zavodi bolj sodelujejo s gospodarstvom. Ta ukrep je zelo dobrodošel in se bo izvajal tudi v prihodnosti. Dejanski učinki se bodo pokazali šele čez leto ali dve. Prav tako se danes še nismo lotili tematike sofinanciranja kadrovskih štipendij. Podjetja lahko na ta način vključijo študente v svoje aktivnosti in jih podelijo štipendijo. Pri tem opravljajo določeno prakso in se naknadno vsaj za leto dni pri njih zaposlijo.«

»Kar se tiče pa študija v tujini pa še dodajamo, da vlada veliko zanimanje po interdisciplinarnih programih v tujini. Kombinacija fizike in filozofije je eden taksnih precej eksotičnih. Mlade pred zaključkom študija v tujini, tuji delodajalci želijo zaposliti, kar je gotovo dober znak, čeprav je njihova obveznost, da se vrnejo v Slovenijo.«

Glede kompetenc so mehke veščine in kompetence kot so samoiniciativnost in prodornost ter samopromocija še vedno na prvem mestu. Delodajalca je potrebno prepričat da ima študent ki je študiral v tujini dodano vrednost, ki jo iz tujine prinesel sem. Se pa srečujemo s problematiko odliva možganov.«

4. sklop vprašanj pa se je nanašal na primerjavo študija pri nas in v tujini. Dodatno izobraževanje v tujini – lahko to prinese hitrejšo zaposlitev mladih?

Sopredsedujoča delovno pravni komisiji Biljana Čamber Pavli je poudarila: »Poskušali smo ugotoviti kaj je tisto, kar je različno med študijem v tujini in študijem pri nas. Razlika je v samem izobraževanju, ne moremo reči, da je naš sistem slab, gre pač za različnost. Menimo, da je v tujini več posvečeno prakso. Neke prednosti izobraževanja v tujini so predvsem v tem, da smo bolj sposobni sprejemati različne kulture in pridobimo sposobnost živeti sami nekje. Pridobimo socialne veščine, ki jih doma, v vati zavitem okolju, ne dobimo. Negativen pa je beg možganov, veliko tistih, ki so šli enkrat v tujino, nikoli ne pridejo nazaj.«

Alenka Flander, direktorica CMEPIUS-a, je glede vpliva kompetenc iz tujine za lažjo zaposlitev pojasnila: »Pri nas je namen vzpodbujanje mednarodnega povezovanja in usposabljanja. Z našo analizo smo v mednarodnem okolju naredili analizo z delodajalci, enako na Finskem in v Čilu in povsod smo prišli do podobnih odgovorov. Bistvene sposobnosti so: odgovornost, prilagajanje, zanesljivost, sodelovanje, timsko delo. Vse to kaže na to, da mladi, ko odhajajo v tujino, tam dejansko dobivajo uporabne kompetence, saj so tam v medkulturnem novem okolju in so sami sebi prepuščeni in se zato morajo znajti. Kar pa bi želela poudariti je, da po mojem mnenju manjka pretvornik v razumevanju delodajalcev in študentov glede izkušenj iz tujine. Delodajalci po mojem mnenju ne prepoznajo vseh elementov, ki se pridobijo skozi mednarodno mobilnost, zato je potrebno mlade naučiti kako te elemente predstaviti, da to postane dodana vrednost, ki jo delodajalci iščejo. Kar mi opažamo je tudi, da marsikdo v tujini spozna, da doma ni tako zelo slabo. Ni vedno iti v tujino bolje. Pokažejo se tudi pozitivni elementi doma, saj so presojani z neke druge perspektive.«

Po mnenju Čamber Pavlijeve je beg možganov večkrat izražen kot interes tistih, ki to poudarjajo, kot pa se v resnici realizira. »Tega se ne smemo bati, ampak moramo stremeti h temu, da se ti ljudje želijo vrniti domov. Veliko ljudi dejansko ima to željo in so željni vračati se v svoje okolje, saj je kakovost življenja tukaj visoka, ampak če pa nimaš niti možnosti preživetja, potem je logično zapustiti državo. Zato je pomembno, da nekateri ti ljudje vrnejo v Slovenijo in prispevajo.«

Galerijo slik iz strokovnega posveta si lahko ogledate TUKAJ

Partner: