Na povabilo Tomaža Lovšeta, predsednika Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji in lastnika Diners Club Slovenija je v Slovenijo prišel ustanovitelj fundacije William J. Clinton, 42. predsednik Združenih držav Amerike, gospod Bill Clinton.

Gallusova dvorana Cankarjevega doma je gostila 1.400 ljudi. Med gosti so bili tudi predsednik države Republike Slovenije dr. Danilo Türk, predsednik vlade Borut Pahor, minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar, ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, minister za promet dr. Patrick Vlačič, minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič, ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, minister brez resorja, odgovoren za razvoj in evropske zadeve, mag. Mitja Gaspari, minister za pravosodje Aleš Zalar, minister za finance dr. France Križanič, minister za okolje in prostor Karl Viktor Erjavec, župan mesta Ljubljana Zoran Janković in nekdanji predsednik države Milan Kučan.

Nekdanjega predsednika Združenih držav Amerike Billa Clintona je na odru predstavil njegov gostitelj, Tomaž Lovše, ki je povedal, da: »/D/anašnje stanje duha v Sloveniji ni dobro. Potrebujemo optimizem, vzore, upanje. In to predstavlja Bill Clinton.« Nekdanji predsednik je imel predavanje, dolgo dobro uro, na temo Sprejemanje skupne odgovornosti za človeštvo.

Poudarki iz govora Billa Clintona

O sprejemanju skupne odgovornosti za človeštvo. Bill Clinton je v svojem nastopu dokazal, da je izredno šarmanten govornik, karizmatičen voditelj, odličen pripovedovalec zgodb ter z izjemnim spominom za imena, ljudi in dogodke.

Na vprašanje »Ali je konec recesije?« Je odgovoril »Da. Ne. Mogoče.« Da, kajti v skladu z ekonomsko teorijo je zadnji dve četrtletji spet zabeležena gospodarska rast. Ne, kajti ljudje, ki so izgubili službo, ne morejo prodati stanovanja, ne morejo najeti stanovanja, ne morajo šolati otrok, ne morejo dobiti kredita…, se tako ne počutijo. Morda, kajti več kot enkrat po drugi svetovni vojni so se v času blažje recesije že zgodili obrati navzgor, ki pa so bili samo začasni – zaradi vzpodbujenega (ne)zaupanja. Meni, da je potrebno razmišljati dolgoročno ter samo v okviru tistega, na kar lahko vplivamo sami.

V modernem svetu po njegovem mnenju obstajajo tri glavne težave. Svet je nestabilen, neenakopraven in netrajnostno naravnan.

Nestabilen svet. Ko je v hotelski sobi v Ljubljani gledal angleško govoreče programe BBC, CNN in Sky News, se mu je vse prikazano zdelo kaotično, kot nekaj, na kar se ne da vplivati. Če pa se potrudi preprosto gledati tako, kot da se pozitivne sile medodvisnosti bojujejo z negativnimi, se zdijo zadeve lažje obvladljive.

Neenakopraven svet. Navedel je mnogo podatkov o nepravičnosti v svetu, na primer: polovica človeštva živi z dvema dolarjema ali manj na dan, sto milijonov otrok ne hodi v šolo, sistem podpira izobražene in povezane ljudi. Nepravičnost obstaja na vseh področjih: prihodkov, izobrazbe, zdravstva…

Netrajnostno naravnan svet. Morda se je ozračje leta 2006 res začelo ohlajati, a to zato, ker je bilo leta 2005 najbolj vroče kadarkoli, leta 2004 do takrat in tako dalje. Če do leta 2050 ne bomo imeli samo še 80 % današnje količine izpustov CO2, bo sto milijonov ljudi izgubilo svoje bivališče na obali in bodo postali begunci. Kar je navedel kot še en razlog, da se Slovenija in Hrvaška zedinita glede morske meje.

Nestabilnost, neenakopravnost in netrajnostna naravnanost vplivajo na vse nas in zato moramo na vseh ravneh stopiti skupaj. Vlade, zasebni sektor in nevladne organizacije morajo razumeti, kaj lahko naredijo. Navedel je primer neučinkovite vlade v ameriškem zdravstvenem sistemu, ki daje kar 17 % BDP za zdravstvo. Švica, ki je druga na seznamu, pa 11,5 %. Večina ostalih industrijskih držav porabi za zdravstvo 2-5 %. Amerika porabi za svoje zdravstvo 900 milijard dolarjev več kot ostali. In zato je tako težko uvesti spremembo. Kdor toliko zasluži, se temu deležu ne bi rad odrekel.

Po predavanju je odgovarjal na vprašanja, ki mu jih je zastavljala izvršna direktorica Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji, mag. Ajša Vodnik.

Poudarki iz odgovorov Billa Clintona Ajši Vodnik

Na prvo vprašanje, ali je sam odpustil svojim sovražnikom, je odgovoril, da se trudi. Navedel je primer prijatelja in vzornika Nelsona Mandele, ki je v zaporu odločil, da mu ne morejo vzeti duha in srca, čeprav so mu vzeli vse ostalo. In tudi na izpustu je ugotovil, da bo svoboden edino, če jim oprosti in sodeluje. Kot neuspešen primer je navedel Yaserja Arafata, ki zaradi občutka časti ni mogel sprejeti njegove mirovnega predloga s Izraelci.

Na drugo vprašanje, ali je imel več vpliva in občutka koristnosti kot predsednik ali sedaj kot Bill Clinton, je odgovoril, da je predsednik vezan na obljube volivcev po eni strani, in dogajanjem, ki je izven njegovega nadzora. Zdaj lahko vpliva samo na svojo ženo, sicer pa se odzove povabilom, ki jih dobi, in pove svoje mnenje, če je vprašan, in tako stori, kar lahko. Kot predsednik je lahko naredil več za več ljudi, sedaj pa lahko morda celo bolj koristi pri manj zadevah.

Na vprašanje, kaj lahko majhna Slovenija stori v svetu, je predlagal, da naj vsem povemo, kako je nam uspelo, in bomo tako tudi osvobodili tudi svojo energijo in sposobnosti za naprej. Ponos ni aroganca, če je prislužen, je dodal.

Zadnje vprašanje je bilo, na kaj v svojem življenju je najbolj ponosen, in kot iz topa je izstrelil, da na svojo hčerko. Po krajšem razmisleku pa nadaljeval, da na svojo soprogo, ker ji je uspelo v političnem svetu. Sam ima politiko v genih, toda tudi Hillary Clinton, trenutna ameriška zunanja ministrica, se je tudi odlično znašla v vlogi služabnika javnosti, kot se je izrazil, saj je volilno bitko za mesto predsednico ZDA izgubila tik pred zdajci.

Zaključil je, da je ponosen na marsikaj, kar je naredil, osebno pa na hčerko in ženo.