Slovenija ima srce, pamet in voljo. A ključ do prihodnosti ima eno samo ime: talent. Na današnjem AmCham Poslovnem zajtrku smo se vprašali, kako postati država, kjer domači talenti vidijo svojo prihodnost – in tuji svojo priložnost.  Govorili smo o mladih talentih, ki jih ženejo radovednost, energija in nove ideje ter o izkušenih, ki prinašajo modrost, znanje in stabilnost. In predvsem o moči, ki nastane, ko se ti svetovi povežejo. Skupni zaključek govorcev je jasen: Slovenija bo močna toliko, kolikor bo znala prepoznati, razviti in zadržati svoj talent, kar je skupna odgovornost celotne družbe.

Talent kot strateška izbira

Dr. Peter Wostner (Sekretar, UMAR in Podpredsednik, Odbor za regionalne razvojne politike OECD) je razpravo uvodoma postavil v makroekonomski okvir in poudaril, da mora Slovenija za dvig kakovosti življenja preiti v inovacijsko podprto rast:  »Če želimo dvigniti kakovost življenja, je ključ produktivnost. Preiti moramo iz investicijsko poganjane rasti v inovacijsko rast – vlagati poleg fizičnega kapitala tudi v inovacije in ljudi.«  Slovenija se na svetovnih lestvicah sicer pomika navzgor, a počasi. Med razlogi za padec v konkurenčnosti ni pomanjkanje investicij, temveč padlo zaupanje – tudi v kakovost javnih sistemov: “4.500 ljudi izgubljamo s trga dela na leto. Potrebe zaradi starajoče se družbe pa rastejo in to si moramo zažreti v način razmišljanja: da vsak posameznik šteje. Moramo ustvariti sistem, kjer bo vsak lahko razvil svoj talent in kjer bodo tisti, ki gredo, želeli priti nazaj.”

Državni sekretar Matevž Frangež (MGTŠ) je opozoril, da smo v obdobju največjih gospodarskih sprememb v zgodovini: »Te ne smejo biti grožnja, ampak pospeševalnik. Slovenija potrebuje konsenz o tem, kakšna skupnost želi biti v prihodnosti in kako hitro se bomo sposobni preoblikovati v družbo inovacij.«

Talent potrebuje okolje zaupanja in značaja

Dr. Andreja Kodrin (Članica Investicijskega odbora, InvestEU in Ustanoviteljica, Quintaum) je poudarila, da ljudje niso “mehki kapital”, temveč trdi kapital. Poudarila je, da imamo sicer “dragoceno sestavino” (talent), a na žalost ustvarjamo le “polizdelek”. Izpostavila je, da imamo v slovenskih podjetjih zelo dobre odnose, a premalo kulture povratne informacije. Zaupanje je nujna sestavina, ki vodi do psihološke varnosti, inovativnosti in razvojne naravnanosti, a je v družbi padlo na eno tretjino,” je opozorila.

Izobraževanje je pri tem temelj. Jasna Dominko Baloh (Direktorica, DOBA Fakulteta) je izpostavila, da v šolah še vedno ni razvitega sistema za prepoznavanje talentov in da mora šola poleg svobode vzgajati tudi odgovornost, saj je permisivna vzgoja otroka postavila na prvo mesto, pozabila pa mu je postaviti meje in dolžnosti: “3–5 % otrok ima posebne sposobnosti, razvite države imajo sisteme za prepoznavanje talentov. Mi imamo v Sloveniji kar nekaj različnih tekmovanj, in naši otroci dosegajo odlične rezultate, vendar nimamo razvitega sistema za prepoznavanje talentov. Talent ni zmeraj pridnost – imamo pa štipendije, ki vedno nagradijo samo dobre ocene.”

mag. Bojana Selinšek (predsednica Društva VTIS) je razkrila, da so karierni in akademski razlogi številka ena za odhod Slovencev v tujino. Za vrnitev si želijo predvsem, da so njihovi pogledi sprejeti in da v domovini najdejo bolj mednarodno in sprejemajoče okolje: »Več kot 70 % naših članov ima partnerja tujca. Če želimo, da se vrnejo, moramo ustvariti mednarodno okolje, kjer bodo tudi njihovi partnerji videli priložnost.« Kaja Cunk (vodja programov in razvoja na Inštitutu ASEF) je dodala, da se na Inštitutu ASEF osredotočajo na aktivno vključevanje tistih, ki so odšli, in s tem gradijo mostove med Slovenijo in svetom. Poudarila je, da je cilj društva ‘brain drain’ (beg možganov) spremeniti v ‘brain circulation’ (kroženje možganov). Gre za vzpostavljanje dolgoročnih povezav, pri čemer si mentorji zelo želijo vračati znanje in izkušnje v domovino. Z željo pa pride tudi odgovornost – da znamo s talenti delati odlično, da bodo želeli z nami sodelovati tudi v prihodnje.

Sinergija generacij

Slovenija se sooča z izrazitimi demografskimi spremembami – projekcije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Združenih narodov (ZN) kažejo, da bo do leta 2050 delež prebivalcev, starejših od 65 let, presegel 34 %, kar nas bo uvrstilo med najstarejše države na svetu. V razpravi o medgeneracijskem sodelovanju je tako mag. Ana Pleško (Odličnjaki 50+) poudarila, da moramo podjetja informirati o dodani vrednosti starejših zaposlenih, da bi odpravili predsodke in izkoristili njihov potencial:  »Čas je, da namesto o starosti govorimo o potencialu in ozavestimo, da vsak posameznik šteje.« Vse izzive in rešitve naslavlja Dokument AmCham delovne skupine – Odličnjaki 50+, do katerega lahko dostopate TUKAJ. 

Matija Prijatelj (vodja AmCham think-tanka mladih Snežna kepa), ki se osredotoča na oblikovanje Slovenije kot talentom prijazne države, je poudaril, da je talent strateška izbira, ki zahteva ustrezne pogoje. Po principu “Najprej štalca, potem kravca” moramo najprej ustvariti okolje, kjer se bodo talenti sploh lahko razvijali. 

Talent kot skupna odgovornost

Zaključek razprave je povzel duh celotnega dogodka: razvoj talentov je skupna odgovornost države, gospodarstva, izobraževalnega sistema in posameznika. Kot je dejala Edita Krajnović (direktorica družbe Mediade in soustanoviteljica iniciative Inženirke in inženirji bomo!): »Štiri od pet podjetij v Evropi se bori za STEM talente in ti bodo šli tja, kjer bodo imeli več priložnosti. Nihče se ne rodi kot talent, vsi se rodimo s potencialom. Naloga posameznika je trenirati oziroma vztrajati. To je šele potrebni pogoj. Zadostni pogoj za njegov razvoj pa je podpora – staršev, mentorjev, družbe. Če gre moj glas za karkoli, gre za novo razumevanje solidarnosti. Nova solidarnost ne pomeni samo da pomagaš nekomu, ki potrebuje pomoč v stiski, ampak da pomagaš nekomu uspeti.«

Celotno Foto galerijo si lahko ogledate TUKAJ.