Na tokratnem AmCham Poslovnem zajtrku z naslovom “Tujci da ali ne, to ni več vprašanje. Vprašanje je, kako? ” so sodelujoči razpravljali o pomanjkanju kadrov, zaprtosti države za tujce in na drugi strani privabljanju tujih strokovnjakov, da bi zmanjšali vrzel odhajanja visoko usposobljenih lastnih kadrov ter kakšen izziv to predstavlja in kakšni ukrepi so potrebni. Sodelujoči so se strinjali, da je uspeh slovenskega gospodarstva in družbe pogojen s tem, ali bomo znali voditi odprto zunanjo politiko ter aktivno in enakopravno sodelovati z državami in mednarodnimi organizacijami. To vključuje tudi na kakšen način bomo znali odpreti svojo družbo tujim strokovnjakom in investitorjem, kar vključuje stabilnost in predvidljivost gospodarskega okolja ob zavedanju, da kadrovski bazen sosednjih držav že izpraznjen. Vsi so izpostavili svoja opažanja, da smo Slovenci zadržani do tujih strokovnjakov in nezaupljivi, kaj prihod tujcev pomeni za slovensko kulturo ter da je ta zaskrbljenost večja od dodane vrednosti tujih kadrov.

Z nami so bili Tanja Fajon, podpredsednica Vlade Republike Slovenije in ministrica za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije; Mitja Gorenšček izvršni direktor, Gospodarska zbornica Slovenije, član Državnega sveta Republike Slovenije; Boštjan Grobler, Direktor oddelka za iskanje kadra v tujini, Workforce; John Denhof, predsednik uprave, Nova KBM. Kot ključni poslušalec se nam je pridružil tudi Jernej Česen, SVP of Distribution & BI in Generalni direktor Ekipa 2.

Ob uvodnem nagovoru je mag. Ajša Vodnik, direktorica AmCham Slovenija in podpredsednica AmChams in  Europe povedala: »Velikost in pomembnost Slovenije se ne meri v kvadratnih metrih, ampak, kako smo povezani, kako odprti bomo in kaj smo pripravljeni narediti za mir. Zavedamo se, kako pomembno je, da tujci pridejo, ustvarjajo in delajo z nami in kako so integrirani. Predlog za temo pogovora današnjega dogodka je podal naš predsednik Blaž Brodnjak, za kar se mu zahvaljujem in zdaj predajam besedo.«

Blaž Brodnjak je osvetlil dejstvo, da se že (pre)dolgo samo pogovarjamo o upravljanju s talenti. Opozoril je na to, da imamo velik strukturni izziv in če se bo to nadaljevalo še 30 let, bomo imeli v pridonosti veliko hujši primanjkljaj: »Ne gre samo za to, kako bomo pripeljali in zadrževali talente, ampak za to, kdo nas bo oskrboval v domovih ipd. Ljudi ni več. Bazen zahodnega Balkana se je praktično izpraznil. Eno so povezavo, drugo so birokratske ovire, tretje pa je, ali smo Slovenci dovolj odprti s srcem in glavo? Ne gre več za gospodarsko rast, gre za delovanje družbe. Osnovnih pogojev ne bomo imeli. Danes je potrebno to temo izpostaviti na takšen način.«

Tanja Fajon je odprto spregovorila o zunanji politiki in o položaju Slovenije. Uvodoma je povedala, da je po vtisu njenih sogovornikov iz tujine začutila pozitiven odnos do Slovenije, da je Slovenija sicer majhna država, ampak zaželena in znana kot zanesljiva partnerica. Kot majhna država pa ne sme pozabiti, kaj se dogaja po svetu: »Slovenija potrebuje zaveznike v regiji, ker smo izjemno ranljivi v svetu velikih geopolitičnih pretresov. Moramo iskati zavezništva pri državah, ki razmišljajo podobno kot mi, kar se tiče svetovne ureditve in imeti tudi manj ignorance in več zavedanja za globalni jug.« Opozarja, da mora ta del Evrope iti skozi reforme in postati del EU, saj bo lažje za stike med ljudmi, potovanja, gospodarske vezi. Poudarja, da lahko Slovenija bistveno več pomaga kot je pomagala pred leti. Upanje vidi pri članstvu za varnostni svet, saj bomo v primeru takšnega izida sedeli ob boku državam ki sokreirajo svetovno politiko, kar bo odpiralo neskončno priložnosti za izgradnjo podobe Slovenije v svetu. »V svetu globalizacije, meja praktično, razen na zemljevidu ni več.«  Poročala je, da se veliko pogovarja z gospodarstvom in odpira politična vrata, saj kot vlogo politike vdii, da se omogoča dialog med gospodarstvom.

Michal Maco in John Denhof sta uspešna tujca v Sloveniji, zato smo ju vprašali po njihovi izkušnji glede odprtosti Slovenije. Michal Maco je izpostavil, da so tuji investitorji dodana vrednost. Vizija njegovega podjetja – Corwin, je pokazati, da se lahko stanovanjska in poslovna krajina, gradita trajnostno. John Denhof nam je zaupal, da je sprva v Slovenijo prišel z določeno nalogo in zadolžitvijo, a se je medtem časom zaljubil v Slovenijo: »Počutil sem se zelo dobrodošlo. Po drugi strani pa se soočaš z izzivi, ko prideš na takšno vlogo – pridobitev delovnih dovoljenj je na primer trajalo kar 12 mesecev.« Slovenijo je primerjal z dobrimi praksami Singapurja in poudaril očitno razliko: »Ne vsiljujejo integracije, ampak strpnost. S pravo strategijo lahko tudi mi ustvarimo kampanjo, ki to doseže.« Njegova izkušnja nas je pozvala h ključnemu razmisleku: »Ko želimo pritegniti talente, se moramo osredotočiti na družine in ne posameznike.«

Tanja Fajon se je strinjala s tem, da bi se lahko od drugih držav marsikaj naučili, saj nismo med državami, ki imajo zelo prijazno politiko do tujcev. Vprašati se moramo, kako bi lahko lajšati postopke, kaj bi morali narediti da bi se ljudje lahko integrirali. »Zdaj smo tranzitna država, nismo ciljna država. Imeli smo izrazito negativno retoriko, stereotipi do tujcev pa so še vedno prisotni.«

Tudi Jernej Česen opaža, da tujce povezujemo z besedami, ki imajo negativno konotacijo: »Delovno sila, integracija, potrebe o tem da nekdo opravi svojo delo. Od države se pričakuje, da bo nekaj naredila.« Ob tem se sprašuje, zakaj gospodarstveniki ne prevzamemo pobude: »Kultura podjetja je tista, ki po navadi privabi ljudi. Hočemo drugačne ljudi, hočemo tiste, ki ne bodo delali zgolj integracije ampak evolucijo! Naj ostanejo kar so, to so njegove dodane vrednosti.«

Boštjan Grobler je glede tega delil svoje opažanje. Zaupal nam je podatek, koliko bi bila lahko dodana vrednost delavca na upravni enoti, ki se ukvarja z razreševanjem postopkov in podeljevanjem dovoljenj, če bi povečali učinkovitost dela. Številka znaša 85.000€ na leto za vsakega delavca: »Zakonodaja ni ovira, ovira so procesi, odnos in subjektivna mnenja posameznikov v tem procesu.«

Mitja Gorenšček ima občutek, da si želimo tujce kot zaposlene, ampak si ji jih ne želimo kot sodržavljane. Kot predstavnik gospodarstva in tudi državni svetnik nam je pojasnil, da je bil rezultat veta v državnem zboru posledica različnih interesnih skupin. Tanja Fajon je ob tem opozorila, da imamo veliko tujcev, ki niso integrirani, delni razlog pa tiči v temu, da niso zaželeni: »Moramo znati državljanom predstaviti, kaj lahko naredi tujec in kakšno vrednost prinaša. Ne smemo jih zapirati v neke ločene enote, ločene od integracije, v zaprte ločene skupnosti.« Gorenšček izpostavi, da je velika večina tujcev iz BiH in Srbije, da slovensko okolje ni dovolj privlačno in da je jezik velika bariera: »Odhajajo zelo visoko usposobljeni, prihajajo pa manj usposobljeni kadri ali kadri z nižjo stopnjo izobrazbe. Koraki se delajo, koraki so v pravo smer, a prepočasni.«

Boštjan Grobler je prav tako opozoril, da se je število zaposlenih v zadnjih nekaj letih povečalo za 150.000. Izpostavil je, da v zahodnem Balkanu, interes še vedno obstaja vendar smo najboljši del zamudili. V času ko je gospodarstvo najbolj iskalo kader, je kvalificirana delovna sila odhajala v druge države. »Škoda da smo s postopki izgubili smetano migrantov«, pravi Grobler. Denhof dogodek zaključi z mislijo: »Slovenija ima vse, kar potrebujemo, večino težav si ustvarimo sami …«