Na današnjem dogodku AmCham Fokus, ki sta ga organizirali AmCham Komisija za trajnostno rast in AmCham Komisija Pripravljeni na prihodnost, smo razpravljali o eni najpomembnejših dilem sodobnega časa: je umetna inteligenca rešitev ali del problema, ko govorimo o trajnostnem razvoju?

Gostujoči govorci so se strinjali, da je umetna inteligenca danes na točki, ko lahko prinese preboj – in to hitro. Odpira priložnosti za večjo produktivnost, optimizacijo procesov in razvoj trajnostnih modelov. A hkrati so opozorili na nujnost kritičnega razmišljanja pri njeni uporabi ter na energetske izzive, ki jih takšni modeli prinašajo.

Umetna inteligenca se razvija s svetlobno hitrostjo – od generativnih modelov do specializiranih orodij v različnih gospodarskih panogah. Čeprav omogoča napredno optimizacijo, pa njena poraba energije sproža vse več pomislekov. Danes sta umetna inteligenca in obdelava podatkov odgovorni že za skoraj 2 % svetovne porabe električne energije, po nekaterih ocenah pa bi se ta delež do leta 2040 lahko zvišal na kar 14 %. Prav ta paradoks – med priložnostjo in izzivom – je bil izhodišče razprave.

dr. Filip Koprivec, tehnični direktor (CTO) podjetja AFLabs, je poudaril: »Majhne AI rešitve že danes poenostavljajo življenje, a za njihov dolgoročni učinek potrebujemo vizijo in odgovornost … Na dolgi rok pa je AI zagotovo rešitev.« Dodal je, da imajo start-upi pri razvoju trajnostnih aplikacij ključno vlogo, saj znajo hitro prepoznati potrebe uporabnikov in jih pretvoriti v konkretne rešitve.

Tomaž Valjavec, direktor Azure AI poslovanja za regijo CEMA pri Microsoftu, je opozoril, da računalništvo že zdaj predstavlja 5 % svetovne porabe električne energije. Po drugi strani pa lahko z umetno inteligenco bistveno povečamo učinkovitost – pri logistiki, upravljanju virov in številnih drugih področjih. Predstavil je tudi premik k manjšim, specializiranim in energetsko učinkovitejšim modelom ter tri faze razvoja AI: od orodij za generiranje vsebin prek agentov, ki že prevzemajo kompleksne naloge, do fizičnih robotov. Poudaril je, da številne države, zlasti na Bližnjem vzhodu, že danes množično vlagajo v avtomatizacijo javnih sistemov in razvoj lastnih AI rešitev.

dr. Gašper Slapničar, vodja področja ambientalne inteligence na Institutu Jožef Stefan, je razpravo obogatil z raziskovalnega vidika. Predstavil je primere dobre prakse, kot sta napovedovalni model Hidra za poplave v jadranski regiji in iniciativa SRIP Pametna mesta in skupnosti, kjer se AI uporablja za pametno upravljanje stavb, prometa in zdravstvene oskrbe. Ob tem je izpostavil potrebo po boljšem povezovanju raziskovalne sfere in industrije, da se znanje hitreje pretaka v rešitve.

Razprava se je dotaknila tudi vprašanja verodostojnih podatkov ter pomena interpretacije in digitalne pismenosti. Valjavec je poudaril pomen kritičnega mišljenja in izobraževanja: »Ključno bo, koliko refleksije in presoje bomo znali vložiti v vsakdanjo uporabo umetne inteligence.«

Sogovorniki so izpostavili še en ključen dejavnik za prihodnost: potrebo po vključevanju digitalnega jezika – znanj računalništva, programiranja in podatkovne pismenosti – kot temeljne veščine v izobraževanje. Ne kot dodatek, temveč kot osnovo. Slovenija na tem področju močno zaostaja – v šolskem kurikulumu je tovrstnih vsebin le 0,6 %, gospodarstvu pa že danes primanjkuje več tisoč IKT strokovnjakov. Če želimo mladim omogočiti, da prihodnost ne bodo zgolj spremljali, temveč jo soustvarjali, moramo digitalno pismenost uvesti sistematično in dovolj zgodaj – že v osnovni šoli.

Dogodek je zaključila dr. Živa Jezernik, sopredsedujoča Komisiji za trajnostno rast, z mislijo:»Trajnost pomeni tudi, da razmislimo, kdo bo tehnologijo uporabljal čez 10 ali 20 let. Izobraževanje, povezovanje in odgovornost so temelji za to, da bo umetna inteligenca res služila ljudem in planetu.«