Po nasvetu Johna  Denhofa iz NKBM sva z Uršo Lakner do najinega zgodnje aprilskega intervjuja prebrali knjigo Krasni novi svet Aldousa Huxleya. Zgodba, postavljena v leto 2540 (oz. 632. leto »po Fordu«) govori o družbi, ki umetno ustvarja kaste ljudi (od idealnih alf do načrtno pomanjkljivih ipsilonov), ki jih s psihološko manipulacijo (hipnopedijo) in drogo (»somo«) prepričuje o univerzalni sreči in pripadnosti. O družbi, kjer so dela velikih literatov zgodovine, npr. Shakespearjeva, skrita in zaklenjena. Kjer je pomembno, da vsak odigra svojo vlogo, da bo delo opravljeno. Kjer so ljudje samo figure na tekočem traku, ki je zgodovina človeštva.

Kaste v današnjem svetu – fantastika ali realnost?

Urša se strinja, da se roman lahko bere kot znanstvena fantastika, vendar z lahkoto potegnemo vzporednice z današnjim svetom, ki ga ravno tako vodi in manipulira elita. Kako zelo, se verjetno niti ne zavedamo. Kajti tudi v našem svetu imamo kaste, ne glede na vse navidezne možnosti kariernega prodora, ki jih imamo na voljo. Pri tem seveda ne misli na indijski sistem, vseeno pa je še vedno zelo pomembno, kje in kdaj si rojen – nekaj, na kar vsak od nas ni imel prav nič vpliva. Če ne drugega, obstajajo velike finančne omejitve pri dostopu do šolanja, v večini Evrope smo glede tega zaenkrat veliko bolj solidarni. Če gledamo prodornost žensk v korporativnem svetu, Laknerjeva (ki že skoraj celo kariero dela v velikih mednarodnih korporacijah) opaža, da imamo ženske v vzhodni Evropi več možnosti, saj je bilo za razliko od zahodne Evrope pri nas v socializmu tako, da so bile vse ženske zaposlene, ker morale delale zato, da je družina lahko preživela. Danes je želja žensk, da delajo in je to nekaj normalnega in sprejeto v družbi.

Kastno strukturo opaža tudi v nekaterih slovenskih podjetjih, kjer prevladuje kontrola nad delavci, ne pa zaupanje. Vendar pa je v njihovem podjetju klima drugačna. Kot vodja vidi in podpira to, da zaposleni tudi v službenem okolju iščejo možnosti izražanja in razvijanja samega sebe. Da ljudje cenijo, da so za svoje delo prepoznani, nagrajeni, da pa kot podjetje dopuščaš, da imajo ti posamezniki tudi neko svoje življenje izven podjetja, karkoli to je: družina, šport, drugi hobiji. Vedno bolj je zaposlenim (morda tudi zaradi prihoda generacije Z) pomembno ravnotežje med poslovnim in zasebnim življenjem.

Ker pa je ta meja danes precej zabrisana, v Pfizerju skrbijo za zdravje zaposlenih (med drugim uporabljajo spodbudo, ki se imenuje »wellness day«), podpirajo tudi povezovanje podjetja in zaposlenih z okolico, bodisi v obliki dneva prostovoljstva bodisi z iniciativami, ki spodbujajo trajnost in mobilnost. Zaupanje se konec koncev izkazuje pri delu od doma, ki je s covid izkušnjo v njihovem podjetju postalo nekaj popolnoma normalnega in vsakdanjega – Laknerjeva izpostavi: »Pomembno, da je delo opravljeno, ni pomembno od kod. Zaupanje je vse in to kreira eno tako zelo zdravo okolje, ljudje so strastni, prihajajo z novimi idejami.«

Več kot knjižni molj

Urša je zelo strastna bralka in to strast je predala tudi svojima otrokoma. Ko sta bili hčerki še manjši, so skupaj hodili z nahrbtnikom v knjižnico. Njena mama je bila profesorica geografije in zgodovine in glavna darila v njenem otroštvu so bile ravno knjige. Doma ima pravo knjižnico in po meri narejeno galerijo, da lahko vse te knjige, ki jih je dobila v dar ali kupila, nekam pospravi. Ko govori o knjižnici, se zavem, da to res ni samo ena večja knjižna omara, saj iz glave izusti, da se od leve začne s turističnimi vodiči (veliko potujejo), ki jim sledijo atlasi, enciklopedije, zgodovinske knjige, psihološka in poslovna literatura, knjige z življenjskimi napotki, reki in izreki in zelo stare knjige. Police segajo čisto do stropa (takoj se povabim na obisk!), na drugi strani knjižnice pa ima prostor za otroške knjigice, literaturo za mladostnike, angleške verzije, biografske romane, posebne izdaje (omeni npr. Brižinske spomenike), romane in zbirke.

Samo ene izjemne oz. najljubše knjige ne more izpostaviti, saj čuti, da bi s tem ostalim naredila krivico. Nekatere dobre je (v različnih življenjskih obdobjih) prebrala že večkrat, recimo Ano Karenino ali pa Vojno in mir. Zelo ljub ji je Shakespeare, v svoji knjižnici ima njegove zbirke, za darilo pa je dobila celo nekatere posebne ponatise njegovih originalov. Žanrsko se ne omejuje, zelo rada bere biografije športnikov, politikov, znanih osebnosti, še raje pa zgodovinske romane, skozi katere se je naučila tudi veliko o zgodovini. Niso ji tuje niti kriminalke ali recimo Harry Potter, pri katerem jo navdušujejo izjemni slovenski prevodi teh čarovniških skovank J. K. Rowling. Z nasmeškom ugotoviva, da se tako pri njih kot pri nas doma v božičnem času odvrti celoten Harry Potter filmski maraton.

Knjižni sejem je zanjo velik užitek, vsako leto gre domov vsaj s petimi knjigami. Bere po dve ali tri knjige obenem, vendar jih ima v stanovanju prostorsko ločene – eno iz kupa na nočni omarici, drugo recimo iz lokacije dnevna soba. Če je prva roman, je druga profesionalna; zanimajo jo predvsem knjige na temo psihologije, nevroznanosti, managementa, vodenja, ker išče odgovor o povezavi psihe in delovanja različnih tipov ljudi: »Zakaj se vedejo tako, kot se. To zanimanje za ljudi s pridom uporabljam tudi pri vodenju zaposlenih, kar je še posebej pomembno, če si v neki multinacionalki, ki ima matrično organizacijo in vodiš projekte, ne da bi ljudje na teh projektih po liniji poročali direktno tebi (»leading without authority«). Največji užitek je skupaj z zaposlenimi odkrivati, v čem so posebni in v tem, kako lahko zaposleni da celo osebnost v svoje delo, da se mu/ji ni potrebno skrivati.«

»Knjiga je knjiga,« (pove, ko v roke prime izvod Krasnega novega sveta in knjige, ki je njen predlog za našega naslednjega sogovornika), pri čemer misli na to, da mora biti v fizični, ne e-obliki. Knjige vedno vzame na letalo (če je slučajno nima s sabo, jo kupi na letališču) in en kup njih seveda tudi na morje, ko jih vlači naokoli v ogromnem cekarju za na plažo, o čemer jo pogosto zafrkava tudi njena družina.

Kaj je res?

Danes se informacije jemljejo »zdravo za gotovo«, ker živimo v dobi socialnih omrežij, v času, ko lahko nekdo, ki je boljši retorik ali bolje podprt (in zato viden) zaradi števila sponzorjev, bolj izstopa (npr. različni vplivneži). To mlade potegne. Vendar pa je v taki komunikaciji ogromno »fake« informacij. Trendi so »lajki«, objave pa so lahko daleč od preverjenih resnic. »Sama prihajam iz farmacevtske znanosti, ki je zelo kontrolirana z vsemi raziskavami, neodvisnimi agencijami, ki tipično podaljšajo pot zdravila od začetnih raziskav pa do trga (ki je lahko tudi 10 ali 15 let). Vse informacije so pred objavo preverjene v kakovosti, regulativi, medicinskem oddelku in oddelku skladnosti poslovanja. Nič, kar ni podprto z rezultati, ne gre ven. Vsaka informacija mora biti uravnotežena. Po drugi strani pa na spletu oz. socialnih omrežjih lahko nek vplivnež objavi, kar želi – in temu bo sledila cela gora ljudi,« pove in pri tem seveda ne govori samo o zdravstvu in dezinformacijah okrog virusa covid-19 in cepiv (Laknerjeva je bila v času covida namreč odgovorna za distribucijo Pfizerjevega cepiva v vseh osmih državah Jadranske regije). Laknerjeva pri tem spletne vplivneže po moči primerja celo z verskimi voditelji, saj so ljudje danes izgubljeni v tem fiktivnem svetu in potrebujejo vzornike, da jim sledijo.

Kako spet najti naš kompas in sidro?

Za našega naslednjega intervjuvanca/-ko predlaga knjigo Čuječnost Roberta Križaja, ki jo je prinesla tudi na najin pogovor. Zelo je zanimivo, da se je pri nas (op.a. v Sloveniji) nekdo začel ukvarjati s tem. Knjiga je narejena kot trening, vsebuje tudi vaje. Govori o naši pozornosti, saj smo čisto padli iz stika sami s sabo. Že zadnjih 15, 20 let se vse premika hitro, v zadnjih petih letih pa se ji zdi, da je svet prav ponorel. »Divjamo in nosi nas, ne da se zavedamo, kam. Hlastamo po »nečem«, hkrati pa opažamo enormen porast psiholoških motenj in resnih psihiatričnih obolenj. Psihiatrije so polne, nabite. In kar je najhujše, ljudje izgubljajo tla pod nogami. Še posebej je stanje zaskrbljujoče med mladostniki, kar bi moralo družbo zelo skrbeti.« V prispodobi pove, da smo izgubili tako kompas, kot sidro. Ne vemo, kdo in zakaj smo, kakšni smo in predvsem to, da smo vsi ok, ravno takšni kot smo. Na socialnih omrežjih smo namreč obkroženi le z najlepšimi in retuširanimi fotografijami in objavami, ki so velik razkorak med realnostjo.

Ljudje bi se morali bolj zavedati trenutka, okolja, vonjav, »šundra« v ozadju in pogovora, ki ga ravno opravljava – biti v trenutku. Multitasking je nekaj najslabšega – iz glave je potrebno spraviti ven zadeve, s katerimi se nam ta trenutek ni potrebno ukvarjati. V Pfizerju za osredotočenje uporabljajo fokusne petke (»Focus Fridays«), dneve, ki so rezervirani za globoko delo. Le sestanki, ki so klasificirani kot visoko pomembni (»high business essentials«) so lahko sklicani na petke. Enkrat na kvartal pa imajo celo fokusni teden, ko se vsi redni (tedenski, mesečni ipd.) sestanki brišejo iz koledarja.

Ko se Laknerjeva po dobri uri in pol, ki si jo je res radodarno vzela za najin pogovor (in tudi mentoriranje) odpravi na naslednji sestanek, vzamem njen nasvet k srcu – pozdravim znanko, za katero sem že med pogovorom opazila, da sedi pri sosednji mizi, nato pa posedim še nekaj minut in v miru in z užitkom dokončam okusno pistacijino sladoledno torto, ki se je vmes že dodobra stopila.