Od majhnega me je mama učila, naj se zahvalim. Tako tistim vsakodnevnim običajnim stvarem kot tistim velikim, ki te doletijo vsake toliko in spadajo v kategorijo »ko ti pade sekira v med«. 

Priznam, globoko v sebi nisem vedno in vsak trenutek hvaležna. Včasih me tok dneva tako posrka vase, da samo lovim svoj rep in poskušam realizirati vse ure, ujeti vse roke, odgovoriti na vsa sporočila, klice. Pozabim, da ni samoumevno, da se zjutraj sploh zbudim, da imam streho nad glavo, službo, družino … Vse kar imamo in nas obdaja, prepogosto jemljemo preveč samoumevno.

Ko sem razmišljala o hvaležnosti, me je odneslo slaba tri leta nazaj. V Laškem sem na Dnevu ambasadorjev zdravja pri Lidlu Slovenija poslušala predavanje mladega športnika na vozičku. Ganljiva zgodba, ki nas je vse malo skrušila, ampak najbolj me je zadelo v srce, ko je rekel, da si večkrat zaželi samo to, da bi lahko šel z otrokoma na sprehod v gozd. Med odmorom po predavanju sem se sprehodila do bližnjega parka in potem naprej v gozd. Razmišljala sem o slišanem in hodila. Hodila sem zase, hodila sem zanj. In se zahvaljevala, ker lahko. Ker lahko hodim! In se spomnila, kako so nam vse stvari, vse zmožnosti (tudi telesne) tako samoumevne, dokler jih imamo.

Tudi zato sem hvaležna športu in gibanju na splošno, da me je poleg reda, discipline in postavljanja prioritet, naučil iskanja novih načinov, rešitev. Vsakemu se v življenju zgodi, da naleti na oviro, se »zaleti v ne«. Šport te nauči, da fokus iz prepričanja »tega ne zmorem« preusmeriš v »tega še ne zmorem« in vrtaš, tuhtaš, improviziraš, raziskuješ, padaš, se pobereš, ponavljaš, se učiš. Ker skoraj vedno obstaja pot. Res da je včasih težko, vendar s pravo mero hvaležnosti za vse, kar imaš in z zrnjem upanja, kako bo v prihodnosti, greš naprej.

Ne spomnim se natančno, kje sem to prebrala, a misel je tekla nekako v tej smeri: Nič hudega, če ne moreš leteti. Teci! Če ne moreš teči, hodi. Če ne moreš hoditi, kolesari, se plazi … Počni karkoli lahko, samo premikaj se, premikaj se naprej. In tu bi dodala, da večkrat na glas reci življenju preprosto »Hvala!«.

Hana Verdev, Lidlova osebna trenerka in ambasadorka vitalnega načina življenja