Na današnjem dogodku AmCham Fokus, v organizaciji AmCham Komisije za zdravstvo in kakovost bivanja z naslovom “Kdo bo prevzel odgovornost za vzdržnost slovenskega zdravstva?” so se sodelujoči dr. Petra Došenovič Bonča, izredna profesorica, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Janez Cigler Kralj, član, Komisija za nadzor javnih financ; mag. Urša Lakner – Policy & Public Affairs Senior Manager Adriatic Region, Pfizer in sopredsedujoča AmCham Komisiji za zdravstvo in kakovost bivanja in Danijel Lamperger, generalni direktor, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije strinjali, da obstoječ sistem financiranje zdravstva dolgoročno ni vzdržen, da je za vzpostavitev dolgoročne vzdržnosti financiranja zdravstvenih storitev potrebno sobivanje javnih in zasebnih virov, da je potrebno prednostno rešiti nevzdržne čakalne vrste na zdravstvene storitve, da tržno in zasebno zdravstvo nista enaka pojma in, da je potrebno investirati v kadre. Cilj reforme mora biti stabilen, dostopen, solidaren in finančno vzdržen zdravstveni sistem, ki v središče postavlja uporabniško izkušnjo pacienta.

Danes smo z gosti AmCham Fokusa pod drobnogled postavili ključno vprašanje – kako zagotoviti učinkovito, dostopno, pravočasno in kakovostno zdravstveno varstvo. Naraščajoči stroški zdravstvenega sistema, demografski izzivi, merjenje kakovosti storitev, pomanjkanje zdravstvenega osebja, obvladovanje stroškov, so izzivi, s katerimi se predvsem v zadnjem desetletju spopada slovenski zdravstveni sistem. Vida Dolenc Pogačnik, direktorica operative in mednarodnega sodelovanja pri AmCham Slovenija in koordinatorka AmCham Komisije za zdravstvo in kakovost bivanja je uvodoma povedala: “Zdravje kot vrednoto družbe večina posameznikov postavi na prvo mesto. Dobro zdravje posameznika in družbe pa je eden od temeljev gospodarskega in socialnega razvoja. ”

Dr. Došenovič Bonča je odprla pogovor in konkretno, s številkami prikazala, koliko v Sloveniji namenimo za zdravstvo in iz katerih virov ga financiramo. Letno se pri porabi za zdravstvo približujemo števiki 5 milijard evrov, kar pomeni 9, 2 % bruto domačega proizvoda in predstavlja podatek o tekočih izdatkih. Opozorila je tudi na posredne stroške, ki jih navadno zanemarjamo, kot je absentizem, ki nas stane skoraj 1, 4 milijarde in izpostavila: “Zdravstveno reformo je težko delati v izolaciji. Brez ostalih strukturnih reform je to dajanje praznih obljub. Zgolj več denarja ni odgovor. Z dodatno milijardo ne bomo naslovili vseh težav, ki jih imamo.” Opozorila je na kadrovske in proračunske omejitve: “Ne zavedamo se, koliko plačujemo za zdravstvo. To da ne čutimo proračunske omejitve tudi vpliva na čakalne vrste. Razlog za čakalne vrste ni pomanjkanje denarja, ampak ne zavedanje o sredstvih, ki jih namenimo za zdravstvo, pomanjkanje kadra, razlike v izkoriščanju zmogljivosti, neusklajenost kapitalskih in tekočih izdatkov.“ V nadaljevanju je izpostavila, da je nujno vzpostaviti sistem, kjer bomo imeli več virov financiranja. Vzporedna zavarovanja se razvijajo, ker javni sistem ne funkcionira.

Mag. Urša Lakner je na začetku povedala, da se v AmCham Komisiji za zdravstvo in kakovost bivanja veliko ukvarjajo prav z vidikom stabilnega financiranja zdravstva. Opozorila je, da ima Slovenija dober solidarnostni sistem in 35€ mesečno, ki se bo prelilo iz prostovoljnega zavarovanja v obvezno dajatev, ne bo rešilo nobenega problema. Dolgoročno to pomeni večjo obremenitev plač, večja obremenitev plač pa prinaša manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ob zavedanju, da organizacija našega zdravstvenega sistema ni optimalna, kot sopredsedujoča Komisiji predlaga uvedbo korporativnega sistema upravljanja in managerskega pristopa. Izpostavila je izobraževanje kadrov ter poudarila, da ni nujno, da so vrhunski zdravstveni kadri, opremljeni z vodstvenimi znanji in veščinami. Po mnenju Laknerjeve v javnem zdravstvo manjka učinkovito obvladovanje delovnih procesov in zato predlaga naslednje: “Vzpostaviti je potrebno kazalce kakovosti, ki služijo za optimizacijo procesov. Slovensko zdravstvo ni v zelo slabem stanju, vendar sredstva niso najbolj optimalno izkoriščena.” Komisija se zavzema za učinkovito trdno javno zdravstvo, kar pa ne pomeni, da ga proste gospodarske pobude ogrožajo in ne opravičuje zavajanje javnosti, da bo zasebno zdravstvo dostopno samo premožnejšim. Sprašuje se, zakaj tak strah pred koncesionarji, ki so del javnega zdravstvenega sistema – bolnik želi imeti hitro, vrhunsko oskrbo ki bo primerljiva. Poudarila je, da moramo jasno definirati košarico, ki je lahko krita iz različnih virov: “Zgolj država sama po navadi ni dovolj dober gospodar …. Vsa sredstva v zdravstvo in zdravje so investicija. To ni strošek, to je investicija v nas vse, na vseh nivojih!”

Glede investiranja v kadre se podobno strinja tudi Dr. Došenovič Bonča: “Temeljni problem zdravstva danes je, da v ljudi ne vlagamo.” Izredna profesorica Ekonomske fakultete ULJ je z ekonomskega vidika pojasnila, zakaj je nujno, da imamo javno zdravstvo: trg ni vedno idealen, solidarnost, ekonomska učinkovitost in opozorila, da je v vzporednih sistemih pomembna regulacija ravno zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti kadrov.

Janez Cigler Kralj je poudaril, da so na nujni seji Komisije za nadzor javnih financ razpravljali o finančnih učinkih preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni prispevek in izpostavil primanjkljaj, ki bo leta 2024 znašal 94 milijonov EUR, leta 2025 pa že 136 milijonov EUR. Glede na to, da celovite rešitve financiranja zdravstva še ni, je proračunsko tveganje preveliko. Opozoril je, da smo v času, ko se v EU pričakuje recesija, za stabilnost financiranja zdravstva pa je nujna kombinacija javnih in zasebnih virov. Cigler Kralj je omenil tudi pomen uporabniške izkušnje bolnika, ki mora biti enakovredna pri javnem in zasebnem izvajalcu. Premalokrat pa beseda nanese na pomen lastne odgovornosti za zdravje in preventive.

Danijel Lamperger, generalni direktor OZS je kot predstavnik delodajalcev izpostavil, da se soočajo z velikim problemom bolniških odsotnosti, ki so tudi delno povezane s čakalnimi vrstami, saj bolniki predolgo ali dolgo čakajo na obravnavo, do takrat pa so nesposobni za delo. Finančni in drugi stroški tega problema pa padejo direktno na delodajalca. Lamperger je povedal, da delodajalci niso pripravljeni na dodatne obremenitve, saj to znižuje konkurenčnost in dal svoj pogled na porast povpraševanja pri zasebnih ponudnikih zdravstvenih storitev: “Ko je naš javni zdravstveni sistem v številnih izzivih, je popolnoma naravno, da se podjetja poslužujejo prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj. Živimo v 21. stoletju, gre za neko normalne evolucijske procese, da se gleda tudi na uporabniško izkušnjo in dostopnost. Pa da ne bo pomote, podjetja se zavzemamo, da imamo močan javni zdravstveni sistem, ampak si želimo tudi možnost izbire. “

Mag. Ajša Vodnik, generalna direktorica AmCham Slovenija in podpredsednica AmChams in Europe je ob zaključku razprave poudarila pomen sodelovanja in potrebo po dialogu med gospodarstvom, državo in civilno družbo ter kot ključno soočanju z izzivi slovenskega zdravstva postavila transparentnost: “Ključna vrednota naše poslovne skupnosti je optimizem in upam, da lahko končamo v tem duhu. V Sloveniji imamo odlične strokovnjake, prav je, da se jih vključi v dialog in konkretne rešitve.”