Na današnjem AmCham poslovnem zajtrku z naslovom “Zdravstvo potrebujemo vsi, čas je za spoštljiv dialog in jasne rešitve” smo se o stanju slovenskega zdravstva pogovarjali s prof. dr. Bojano Beović, dr. med., mag. Jankom Burgarjem, izr. prof. dr. Petro Došenović Bonča, doc. dr. Stjepanom Oreškovićem in doc. dr. Markom Pokornom, dr. med. V središču razprave so bili izzivi sistema, ki kličejo po nujnih strateških rešitvah: dostopnost do zdravstvenih storitev, povečanje kakovosti sistema brez zgolj finančnih vložkov, izzivi demografske slike za zdravstvo in trendi ter potreben prenos inovativnih strategij iz globalnega okolja v slovenski prostor. Govorci so poudarili pomen spoštljivega dialoga pri doseganju soglasja, kako do organiziranega in dobro delujočega zdravstvenega sistema, ter izpostavili, da je zdravstvo servis in s tem pomemben deležnik pri ustvarjanju družbenega proizvoda in blagostanja družbe. Velika večina udeležencev današnjega zajtrka je za ukrep, ki bi najbolj pripomogel k izboljšanju dostopnosti in učinkovitosti slovenskega zdravstvenega sistema, določila izkušen management, na drugem mestu pa je bila simbioza zasebnih in javnih institucij.

Petra Juvančič, izvršna direktorica, Združenje Manager, ki je moderirala današnji dogodek, je uvodoma opozorila: “Nimamo več izzivov, pač pa probleme.” Velike izzive oziroma probleme predstavljajo povečane potrebe v zdravstvu zaradi demografske slike, razvoja novih inovativnih tehnologij, zdravil in metod zdravljenja ter s tem povezanim naraščanjem stroškov (medicinska inflacija), pa tudi povsem upravičena pričakovanja razvite družbe po zdravih in kakovostnih letih življenja tudi v starosti (vpliv na vseobsegajočo košarico pravic). Govorci so bili enotni o kolektivnem nezavedanju, da je zdravstvo družbeno-ekonomska kategorija ter pomemben deležnik pri ustvarjanju družbenega proizvoda in blagostanja družbe. Reševanje izzivov slovenskega zdravstva zato zahteva dolgoročne in strateške ukrepe ter sodelovanje različnih deležnikov, predvsem pa odmik od populizma oziroma premik v smeri strokovne, odgovorne, transparentne, jasne in razumljive komunikacije, v katero je treba vključiti verodostojne posameznike.

Mag. Janko Burgar, Strateški vodja za inovacije v zdravstvu, Roche, in sopredsedujoči, AmCham Komisija za zdravstvo in kakovost bivanja, je na začetku današnjega pogovora opozoril, da ko govorimo o zdravstvu, govorimo o sistemu, a njegove probleme vseeno rešujemo parcialno: “Zdravstvo je družbeno-ekonomska kategorija. Ne bomo ga rešili, če ne bomo razumeli, da gre za servis, ki ima gospodarske značilnosti.”

Danes smo spregovorili tudi o financiranju zdravstva, o umetno ustvarjeni dilemi javno-zasebno in o tem, zakaj zgolj povečanje finančnih sredstev ni dovolj. Izr. prof. dr. Petra Došenović Bonča, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, je na to temo komentirala: “Ne želim se pogovarjati več o tem, kje bomo dobili dodaten denar, ker ga je trenutno dovolj. Težko najdem še kakšen drugi sektor, kjer bi bil tako velik priliv kot v zdravstvu. Treba se je osredotočiti na to, kaj narediti z denarjem, ki ga imamo.” V nadaljevanju je dodala še: “Ne maram govoriti o košarici pravic, potrebno je govoriti o zdravstveni košarici.”

Tako izr. prof. dr. Petra Došenović Bonča kot tudi prof. dr. Stjepan Orešković, redni profesor, Medicinska fakulteta Zagreb, in predsednik sveta, Center za raziskovanje najboljših zdravstvenih

praks, sta poudarila, da je treba določiti, kaj sploh so problemi, jih razumeti ter se osredotočiti na postopno in prioritetno reševanje. Prof. dr. Orešković je tako povedal: “Če ni pogovora, ni rešitve. Na začetku se pogovarjaš, narediš raziskavo in se potem res lotiš reševanja. Ne rešuješ pa problemov tako, da se 20 let samo pogovarjaš o tem, da so problem zdravniki … Pri vsaki stvari se moramo vprašati, kako ta vpliva na produktivnost. V zadnjih desetletjih prihaja do upada produktivnosti.” Na primeru čakalnih vrst v Italiji in Nizozemski, ki sta trenutno glede tega najboljši v Evropi, je razložil, zakaj rešitev ne leži v več denarnih sredstvih. Italija in Nizozemska imata sicer dva zelo različna sistema, kar pove, da imamo v Sloveniji v resnici problem upravljanja s sistemom.

V slovenskem zdravstvu enega največjih izzivov predstavlja prav opustošenost kadrov – po eni strani pomanjkanje zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev glede na vse večje potrebe prebivalstva, dodatno pa k temu pripomore še vedno aktualna stavka in izzivi plač v enotnem sistemu javnega sektorja. Vse večja je tudi globalna konkurenca s poskusom pritegnitve kadra z atraktivnimi – ali pa morda zgolj normalnimi – pogoji dela in plačila. Doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., specialist za pediatrijo in infektologijo in strokovni direktor, Pediatrična klinika Ljubljana, je poudaril, da nimamo kadrov za intenzivno nego, saj zaradi ugodnejših pogojev dela bežijo v referenčne ambulante. Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., specialistka infektologije in predsednica, Zdravniška zbornica Slovenije, pa je dodala, da sicer nimamo točnih podatkov o tem, koliko zdravnikov se odloči zapustiti klinike, urgentne ambulante, intenzivne terapije in odide v zasebni sektor, ki je vključen v javni zdravstveni sistem, vemo pa, da v tujino odide vsaka 10. generacija zdravnikov. Izpostavila je, da čeprav zdravniki svoj poklic čutijo kot poslanstvo, to ne sme pomeniti dela v tako nemogočih pogojih, da popolnoma uničijo svoje zdravje. Zagotovila je, da večina zdravnikov za svoje paciente naredi vse, kar je v njihovi moči. Doc. dr. Marko Pokorn je o zdravniškem poslanstvu vse povedal s stavkom: “Na Pediatrični vedno izpolnimo 120 % plan dela, tudi če zaradi tega nimamo izplačane božičnice.”

Zdravstvo prej ali slej potrebuje vsakdo od nas, in takrat si želimo dostopno, kakovostno, prijazno, sodobno storitev. Velikokrat govorimo o tem, da bi učinkovitost zdravstvenega sistema lahko bistveno izboljšali s povečanjem uporabe digitalne tehnologije in e-zdravstva. Eden od izzivov so tudi administrativne obremenitve, ki naj bi jih rešila digitalizacija, ampak sta nam govorca danes približala drugačno perspektivo in opozorila, da odločevalci velikokrat vidijo zdravniško delo kot izpolnjevanje formularjev. “Zdaj je delo bolj zamudno in to te vleče stran od bolnika … Digitalizacija – ja, ampak proces še ni končan,” je povedal dr. Pokorn. Dr. Beović je izpostavila podobno: “Digitalizacija zdravstva pomeni večjo kakovost in varnost, ne pa hitrejše obravnave bolnikov. Ta čas bomo rabili, če bomo digitalizacijo hoteli uporabiti v boljše namene … Spremenil se je tudi odnos ljudi do zdravnikov, včasih na način, ki je življenjsko nevaren … Na Infekcijski kliniki mi je prav tako pogosto nerodno, da ljudi zaradi pomanjkanja postelj obravnavamo kar na hodniku in se mi ti po tem še zahvalijo.”